• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Sovražim, zato sem »kul«

Odmev družbe, v kateri je dovoljeno sovražiti kar tako, govoriti ali pisati sovražno pa dovoljena zabava, me je znova spodbudil k iskanju resnice, ki je za vsem tem. Včasih je težko verjeti, da se v času, ko ima človek znanje, da bi razumel sebe in svet, v katerem živi veliko bolje kot njegovi predniki kadar koli prej, še vedno vedemo tako negotovo in posledično sovražno.

 Sovražnost danes zamegli naša čustva tako močno, da smo popolnoma nesposobni biti empatični in spoštljivi. Vrednoti, ki bi morali biti danes glede na stopnjo človekovega razvoja na vrhu seznama vsake družbene skupnosti, sta ogroženi bolj, kot si želimo ali zavedamo.

Sovražnost daje ljudem občutek, da so »kul« – daje jim moč in avtoriteto.

Sovražnost je samoobrambni mehanizem. Sposobnost, da lahko ločimo med tistimi, ki nam želijo slabo ali dobro, je ljudem skozi zgodovino pomagala preživeti. Danes je večina nevarnosti le še plod našega uma, zato zaradi naših prepričanj ustvarjamo bitke, ki niso potrebne. Tovrstne bitke nam dajejo lažen občutek moči. Naša prepričanja so odraz veliko družbenih dejavnikov, vendar nasprotujoča prepričanja v družbi, ki niso sposobna spoštovati mnenja drugače prepričanega, lahko privedejo do sovražnosti neprimerljivih razsežnosti. Kljub enostavnemu dejstvu, da so naša prepričanja le prepričanja in nikakor objektivna resnica, ljudje danes sovražimo marsikaj. Religije, spolno usmerjenost, navade drugih narodnosti, garderobo znane osebnosti, ime kraljevega prestolonaslednika, ustavne človekove pravice in celo nastopajoče na Evroviziji. Nekatere sovražnosti so seveda bolj usodne kot druge, pa vendar se rodijo pod isto pretvezo. Sovražimo, ker lahko za lažno močjo avtoritete skrijemo svoje lastne strahove in slabosti. Žal tudi sama kdaj sovražim. Največkrat tista dejanja ali mnenja ljudi, ki so sovražna le zato, ker so lahko. Občutek sovražnosti pa je vedno znova obžalovanja vreden in me pusti prazno.

Slovenci radi pribijamo na križ tudi tam, kjer bi morali ljudje bivati brez strahu. Recimo v umetnosti, ki je prostor empatije in razumevanja različnosti. Nedavna gonja naših evrovizijskih samorogov Zale in Gašperja je le eden od strahopetnih odzivov slovenske družbe, kjer smo znova pokazali, kako močno se bojimo sami sebe in vsega, kar nam je tuje ali drugačno.

Sprejemanje drugačnosti pomeni spoštovati človečnost vseh, brez izjem.

Nedavno sem si na spletu ogledala nastop Dylana Marrona na enem od TED dogodkov, ki me je znova spomnil, da se je s sovražnostjo (lastno ali tujo) potrebno soočiti z drugimi vrednotami. Dylan je zaradi svoje spolne usmerjenosti deležen neprestane sovražnosti na spletu in v živo, z njo pa se je soočil drugače. Z ljudmi, ki so ga v komentarjih žalili, je poskušal vzpostaviti oseben stik preko telefonskega klica. Zakaj? Da bi jih enostavno vprašal, zakaj so napisali takšen komentar. Da bi razumel ozadje njihovega motiva in osebnih zgodb, ki so jih pripeljale do takšnega razmišljanja. Empatija do tistih, ki imajo drugačna prepričanja (tudi sovražna) kot mi, nikakor ne ogroža naših prepričanj ali odobrava njihova. Le spoštuje njihovo človečnost. Empatija vedno prebudi dobro v ljudeh. Sovražnost nikoli.

In če je tovrstne empatije in sprejemanja drugačnosti sposoben Dylan v komunikaciji s tistimi, ki ga »sovražijo«, se sprašujem, kako malo je v resnici potrebno, da kot družba promoviramo sprejemanje drugačnosti kot osnovno vodilo človečnosti, za nove in mlajše generacije, če ne za nas.

Ne prilivajmo ognja na ogenj.

Ali bomo sovražni in nestrpni, je vedno naša osebna odločitev. Pri tem pa ne pozabimo, da se sovražni ogenj hitro stopnjuje. Nedolžen komentar sproži malo manj nedolžnega, ta sproži napadalnega, naslednji žaljivega, temu pa sledi plaz sovražnega govora. Že majhne nestrpnosti lahko izzovejo dejanja sovražnosti, ki imajo lahko usodne posledice za tiste, ki so tarča. Zato je naloga vseh nas, da tovrstna dejanja pravočasno prepoznamo in označimo za nesprejemljiva, predno se razvijejo v ogenj, ki ga ni več moč pogasiti.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]