• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako ne nadzirati?

Vsak od nas poleg svojega poklica nezavedno opravlja še enega. To izčrpavajoče delo, za katero nismo plačani in zaradi katerega pravzaprav za povrh še drago plačujemo, opravljamo prostovoljno in zagrizeno. Vsi smo namreč nadzorniki svojega življenja.

Tudi strah je nadzor

Kot da bi od vej, ki se pozibavajo v vetru, zahtevali, naj se šibijo samo v levo in ne v desno, tako hitimo življenju pod budnim očesom določati raznorazne postavke. Življenje pa veje upogiba po svoje in mu je malo mar za naš obsedeni nadzor. Nedopuščujoč možnost, da bi bilo vzpostavljanje nadzora nad življenjem zgolj človeška utvara, tako stalno ustvarjamo položaje, kjer po nepotrebnem trpimo. Želje po nadzoru se v naš razum pretihotapijo v veliko različnih preoblekah in se nam nato kažejo kot naše zdravorazumske (a v resnici popolnoma nerazumne) zahteve do sveta, do katerih se zdimo docela upravičeni. Ko se nam vse silne zahteve ne udejanijo, svoj svet podvržemo še večjemu nadzoru s svojo jezo, besom, nadvlado in močjo, kar nas predvsem izropa dragocene energije. Nič manj pa svojega življenja ne davimo s svojim pravičništvom, nenehno požrtvovalnostjo in katastrofičnimi strahovi.

Ne upati si upati

Pozabljamo torej, da smo do lepega in izpolnjujočega življenja upravičeni že zato, ker smo se rodili. A kako naj nas življenje s tem obdari, če ga hitimo stalno krojiti po meri svojih prepričanj, zadržkov, strahov in dvomov. Življenju ne zaupamo, zato mu kot neučakan voznik nenehno nervozno hupamo. Ker si ob tem ne dovolimo svoje lastne vrednosti, se posledično kobacamo še po razblatenem terenu svojih neskončnih strahov in se – namesto k popuščanju nadzora in prepuščanju – nato v obupu zatekamo k upanju. A upati si upamo šele, ko smo najprej dodobra trpeli. V občutkih lastne nevrednosti se nam namreč zdi, da smo tudi do upanja na boljši jutri upravičeni šele, ko sta preteklost in sedanjost z nami skrajno grdo ravnali. Ker si ljudje le stežka dopovemo, da za svoje zadovoljstvo sveta ni potrebno nadzirati, si zato poglejmo nekaj korakov zdravega (p)opuščanja nadzora:

1. Postavljanje meja

Če si v življenju postavimo jasne meje in si hkrati dovolimo nekaj zdrave prilagodljivosti, potem lahko stalni nadzor nad življenjem nadomestimo z zgolj občasnim nadzorom teh meja. To našega notranjega nadzornika zelo razbremeni, saj mu naši strahovi in dvomi več ne ukazujejo utopičnega nadziranja vsake sekunde na tem svetu odmerjenega nam časa. Paradoks nadzora je torej, da imamo nadzor nad življenjem le tako, da se prepustimo njegovi naključnosti, nedorečenosti in nepredvidljivosti. Nadzor dobimo, če ga opustimo.

2. Bodite priča kovanja vsakega pričakovanja

Marsikateradoločila o smeti in ne smeti, ki smo jih ponotranjili z vzgojo, na določeni točki življenja postanejo zgolj naše možganske in vedenjske smeti. Naš notranji glas, ki je privzeti glas naših staršev in pomembnih drugih, nam kot da s ponavljanjem enih in istih opozoril s pokvarjene gramofonske plošče spretno onemogoča, da bi se lepoti življenja v celoti prepustili. Zato moramo razumeti, da veliko pričakovanj, ki jih gojimo, v resnici sploh ni naših. Ko jih enkrat ovrednotimo v do sebe skrajno iskreni luči in zavržemo vse, kar nam več ne koristi (in hkrati spoštujemo vse, kar smo dobrega dobili), tako opravimo popravni izpit za rahljanje krčevitega nadzora nad življenjem.

3. Vaš odnos je vaša notranja zavarovalnica

Kako stvari ohraniti resnično nepoškodovane, kako ostati neprizadeti, kako zavarovati sebe pred svetom, ne da se iz njega izključimo? Ker nimamo nikakršnega zagotovila, da se bo življenje izteklo po naših načrtih, je vse, kar nam preostane, upravljanje s svojim odnosom do sveta. Tega nam oblikujejo naši miselni vzorci, naša najgloblja stališča in privzgojena prepričanja, zato pričakujte, da bo kakovostna transformacija dolgotrajna in mukotrpna. A nadzor nad svojim odnosom imejte za svojo zavarovalno polico, ki se vedno izplača.

4. Paradoks žrtve

Veliko ljudi je nezavedno ujetih v vlogo žrtve. Smilijo se sami sebi in godrnjajo čez svojo usodo in vsi takšni bi mi hiteli ugovarjati, da so že zdavnaj opustili nadzor nad življenjem, pa se jim ne zgodi nič dobrega. Težava je v tem, da je to prepuščanje navidezno. Vdanost v usodo ni prepuščanje življenju, ampak prepuščanje lastnemu destruktivnemu prepričanju o tem, da je življenje slabo, težko in nepravično. Tisti v vlogi žrtve svojega nadzora nad življenjem ne prepoznajo, a se svojega nenehnega sabotiranja, svoje nepredelane poškodovanosti in obsojanja drugih oklepajo tako krčevito, da je ta skriti nadzor docela tiranski. Zato bodite pozorni tudi na pogostost svojih samoodlikovanj za požrtvovalnost. Če si jih na svoja prsa pripnete prepogosto, je to mogoče znak, da ste v skrbi le za druge neodgovorni do svoje lastne sreče. Moliti breme svoje žrtve pod nos drugim je neodgovorno in zelo obremenjujoče ravnanje. Namesto uperjanja prsta življenju rajši končno podajte roko. 

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 456. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]