• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Igra zaslonov

S kolegom v službi imava že več mesecev izjemno zanimivo debato o tem, kateri zaslon bo v prihodnje postal naš primarni. Da bo čez desetletje (ali kakšno leto več) to zagotovo implantat v očesu, se strinjava, imava pa precej različne poglede na to, kateri zaslon nas bo pripeljal v to ne tako daljno dobo. On zagovarja dominacijo mobilca, meni je bližje vsemogočni teve. In razumljivo je, da so pogledi glede tega lahko precej različni.

Mobilni telefoni zadnje desetletje brez dvoma prevzemajo primat. Ne samo da so vedno z nami, zasloni na njih so se s slabih prikazovalnikov povprečnih slik razvili v nekaj, kar je brez težav primerno ne samo za zahtevnejše igričarstvo, ampak tudi za ogled filmov in nadaljevank. Gostota slikovnih točk je presegla zmogljivost človeškega očesa na normalni razdalji, OLED-zasloni omogočajo barvni razpon, o katerem smo lahko desetletja samo sanjali, z upogljivo tehnologijo, ki očitno prihaja, pa bodo s centimetrskega napredovanja leto za letom (se spomnite, kako smo se smejali 5-palčnemu Galaxy Note?) v hipu preskočili na format srednje velikih tablic. S pametnimi asistenti omogočajo nadzor domačih naprav, pisanje opomnikov, predvajanje glasbe preko pametnih zvočnikov na televizijski polici … Močni procesorji, orjaški delovni pomnilniki in oblačno shranjevanje so jih spremenile v naprave za ustvarjanje in konzumacijo vsebin. A mobilni telefoni hkrati povzročajo bolečine v vratu, radi padejo iz rok in se zataknejo v delu kavča, kjer ponavadi najdemo drobiž in pokovko, predvsem pa se v udobju domačega kavča zdijo tako delo nepraktični, ko jim predvajanje filma po celodnevni uporabi v pisarni baterijo izprazni še pred velikim finalom.

Tudi televizije, za katere so nam pred leti trdili, da so mrtve, zadnje čase doživljajo preporod. Najprej so začele ponujati čistejšo in bolj jasno sliko, z izumrtjem plazm postale energetsko bolj učinkovite, s pocenitvijo panelov pa precej pridobile na celikosti. Danes je 65-palčna televizija že skoraj standard, 55-palčna, ki je po površini kar dvakrat večja od še pred desetletjem standardnega 42-palčarja, pa v dnevni sobi skoraj že izgleda kot artefakt. Z velikostjo si je v življenju ljudi izborila poseben prostor, postala je orjaška in osrednji del življenjskega prostora. Zagotovo pa so televizije največ pridobile z dodatkom operacijskega sistema. Ko so postale pametne, so odprle vrata novemu načinu uporabe in konzumacije vsebine. OTT je postal realnost, cord-cutting je postal trend. Povezan OS je v črno površino na steni osrednjega prostora v dnevni sobi pripeljal življenje, ki ga doslej večino časa sploh ni bilo. A TV je v gospodinjstvu (vsaj osrednji) en sam. Čeprav družaben v individualiziranem svetu družinskega okolja, pa je s svojo enotno absolutnostjo vsiljiv. Mulariji in starcem. Čeprav združuje, vnaša razdor. In, kar je najbolj moteče, ne razume, da bi se, zleknjeni na kavču z nogami v zrak, radi zgolj zabavali na preprost in intuitiven način, ne pa izbirali med morjem aplikacij in naročniških razmerij.

Se pa vedno bolj uveljavljajo tudi tretji zasloni, ki bi se prav tako lahko vmešali v naša življenja. Zasloni, ki jih doslej nismo poznali in jih ne znamo umestiti v noben okvir, a so prav zaradi tega tako zelo zanimivi. Od tistih, ki na pametnih urah postajajo vedno večji, do zaslonov, ki so integrirani v stanovanjske površine. Od zaslonov na pečici, ki danes vsebujejo že dovolj procesne moči za prikazovanje receptov s spleta, do tistih na hladilniku, ki bi radi postali stičišče doma. Tudi ti zasloni prihajajo in z njimi ustvarjamo odnos, čeprav danes še ne vemo, kako in zakaj. V svetu vedno cenejše tehnologije omogočajo poceni prilagajanje življenjskega okolja in dostopnost vsebine na vsakem koraku. A so tudi zasloni prihodnosti omejeni. Z velikostjo, tehnologijo in negotovostjo.

Bo pa – v to sem prepričan – bolj kot sam zaslon, njegova velikost ali uporaba na zmagovalca zaslonske bitke vplivalo to, kaj bo prikazoval. Kateri bo na bolj intuitiven način prikazal relevantvno in individualizirano vsebino in bo kot vsebino razumel še kaj več od pretočnega videa ali igric za zabijanje časa? Kateri bo ponujal okno v svet, ki ga želim? Kateri zaslon bo ponujal rešitve za moje probleme ali na moja vprašanja ponujal relevantne odgovore? Kateri bo bolje postal središče mojega digitalnega življenja, tudi takšnega, ki si ga danes sploh še ne moremo predstavljati? Zato se prav lahko se zgodi, da bova na koncu s kolegom imela prav oba ali se oba tudi motila. In bo bitko dobil zaslon, za katerega danes sploh ne vemo, da bi v prihodnosti lahko obstajal. Ali pa bomo še naprej, z ukrivljeno hrbtenico zaradi mobilcev in kroničnimi mišičnimi bolečinami zaradi nerodnega zleknjenega položaja pred tevejem, živeli večzaslonska življenja, tako kot doslej. Prihodnost je namreč hudo nepredvidljiva.

Kolumna je bila prvotno objavljena v majski, 455. številki Marketing magazina. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]