• Facebook
  • Twitter
  • RSS

O čem govorim, ko govorim o teku

Iskreno pisati o teku je bilo (skoraj) enako kot pisati o sebi. S temi besedami začenja svojo slavno zgodbo o teku Haruki Murakami, najbolj znani tekač med pisatelji in najbolj znani pisatelj med tekači.

Vsakdo, ki se je kdaj koli ukvarjal s tem športom, tek doživlja na povsem svojstven način. Nekdo teče in razmišlja, za nekoga je to borba s samim seboj in svojimi demoni, ne glede na to, ali gre za kilograme ali celo depresijo. Spet za drugega je to vsebina za Instagram, povod za druženje ali izgovor za pivo, medtem ko je bilo zame to dolgo časa redna aktivnost, pri kateri sem po vojaško vztrajala. Toda po petih pretečenih polmaratonih sem se lani odločila, da imam tega dovolj. Tek in priprave na tek so postali blaga obsedenost, ki se ji je moj organizem sčasoma uprl. Pred tem sem vremenske razmere ocenjevala glede na to, kako ugodne so za tek, zdaj pa, ko vidim nekoga, ki teče, pomislim »kakšno mučenje« in grem naprej, #hvaležna, da sem ta dan izkoristila pametneje. Seveda pametneje zame.

Vendar še vedno tečem. Vsak dan prehodim na kilometre in medtem ko mi je včasih pogled na mojo aplikacijo Garmin nudil trenutek zmagoslavja in uživanja, pa zdaj resnično ne bi vedela, koliko sem pretekla. Ker, poglejte, ne tečem tako po klasično, z nogami. Tečejo moji prsti. Cel dan. Po tipkovnici, po miški, po različnih zaslonih, medtem ko izmenično odpiram in zapiram Facebook, Instagram, eno e-pošto, pa drugo, Twitter, LinkedIn, različne portale, ki jih tokrat ne bi imenovala ... Ko sem tekla z nogami, sem si običajno postavila neko razdaljo, ki jo moram preteči in sem komaj čakala, da jo dosežem. S prsti je povsem drugače. Ti bi stalno tekli, nikoli se ne utrudijo in zelo težko jih je navesti, da si »odpočijejo«.

Prepričana sem, da številni od vas trpijo zaradi tako neutrudnih prstov. Medtem ko me je klasični tek pripeljal do boljše kondicije in nekaj »ukradenega« časa za razmišljanje, pa mi takšen tek, ki se ga poslužujem zdaj, lahko celo škodi. Povprečna oseba v Veliki Britaniji preživi 24 ur tedensko na telefonu in celo 40 ur tedensko na spletu. V povprečju telefon preverjajo vsakih 12 minut, mlajše generacije pa so tiste, ki so najbolj odvisne od pametnih naprav. 60 % ljudi, mlajših od 35 let, preverja telefon tik pred spanjem, 65 % pa po petih minutih, ko se prebudijo.

Prednosti mobilnih naprav so nedvomne. Vendar pa se vedno več pozornosti posveča tudi njihovim škodljivim učinkom. Z osebnega vidika lahko rečem, da so nekateri od njih nepovratna izguba časa, kup nepotrebnih informacij in pomanjkanje pozornosti za druge stvari.Da bi ponovno pridobili nadzor nad našimi mislimi in količino informacij, ki jih prejemamo, predlagam uporabo istega vojaškega pristopa, ki se ga uporablja tudi pri pripravah na tek. Določite čas in intervale, v katerih preverjate telefon, in se tega tudi držite; vse s ciljem zmanjšati obseg časa, ki ga preživimo prikovani na svoje zaslone. Mogoče pa se tako vendarle povrnemo k tistemu resničnemu teku, o katerem je Murakami tako lepo pisal.

Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski, 454. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]