• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako odpustiti?

Pisatelj Eckhart Tolle pravi, da je onesnaženost sveta zgolj odraz naše notranje onesnaženosti. Sintetični polimeri ali plastika, ki je trenutni največji škodljivec planetu, potrebuje namreč več stoletij, da se razgradi. A takrat zgolj razpade na očem nevidne delce, na mikro polimere. Ti nato še dolga stoletja ostanejo v vodi in v organizmih v njej. Sklepajoč po Tollejevi premisi je torej tudi naša notranja onesnaženost kronična in trajna.

Notranja onesnaženost

V luči nedavnih pobud in okoljevarstvenega aktivizma mladih, ki so odložili svoje pametne telefone in zakorakali po središčih mest, s prstom upravičeno uperjenim v starejše generacije, ki smo jim pogrdile planet, moramo pobrskati tudi po sebi in začeti reciklirati svoje notranje »etične polimere«. 

Eni od največjih onesnaževalcev sebe so naše zamere, stare rane in bolečine, ki se neobravnavane nalagajo v prenatrpanem smetnjaku našega duha. Tudi če se nam zdi, da smo jih predelali, pa v tem kompostu razpadejo na mikro zamere, mikro rane in mikro bolečine, ki še vedno krožijo po našem čustvenem sistemu.

Dolžnosti

Če razumete svoje dolžnosti prebivalca tega planeta in se svoj onesnaževalni odtis trudite zmanjševati zaradi prihodnjih generacij, pa se morate zavedati tudi svojih dolžnosti, ki jih imate do čustvene dediščine svojim neposrednim potomcem. Vse naše nepredelane zamere, bolečine in travme bodo ti namreč podedovali tako kot vse kvadratne kilometre plastike, ki trenutno prosto plujejo po oceanih.

Največji izziv sodobnih industrij je torej odkrivanje rešitev za učinkovito zamenjavo in predelavo plastike. K sreči pa naš notranji ustroj takšne biotehnologije že premore. Ena od takšnih, h kateri se premalo zatekamo, je odpuščanje. Poglejmo torej pet korakov za notranjo čistilno akcijo z odpuščanjem:

1. Znebite se izgovorov. V slovenščini ima odpuščanje dvojno neprijetni prizvok. Prvič zaradi označevanja situacije, ki pomeni izgubo službe, in s tem ogrožanje našega dostojanstva, izpolnjenosti in preživetja. Drugič pa zaradi tega, ker ne znamo odpuščati drugim. Naša navajenost živeti v bolečini, prostovoljnem trpljenju in stanju žrtve pomeni, da z odpuščanjem tvegamo, da vse to, kar nas tako močno opredeljuje, izgubimo. Če komu odpustimo, to pomeni, da izgubimo svoj status žrtve. Izgubimo izgovor, da iz svojega življenja ne moremo ničesar narediti zaradi drugih. Izgubimo navidezne zaviralce naše sreče in prevzeti moramo strašljivo odgovornost, da si jo zagotovimo sami. Z odpuščanjem se nam z vizirja izmuzne tarča, ki jo dnevno obstreljujemo z vso svojo jezo. Zato ne maramo in ne moremo odpuščati.

2. Vaše misli rade delajo slona iz muhe. Srd, gnev in jeza so rušilci našega razpoloženja in našo srečo oblegajo z vojaško disciplino in potrpežljivostjo. Naše misli zato nenehno žlobudrajo v neusmiljenju do naših sovražnikov, krvnikov, mučiteljev in prizadejalcev hudega. Včasih so misli upravičene, večinoma pa so priklopljene na dovod steroidov, ki zameglijo naš razum in skalijo naša čustva. Ti steroidi so naše projekcije, s pomočjo katerih svoje slabe lastnosti pripisujemo drugim. Le moč odpuščanja lahko razpusti to destruktivno floto in vaša sreča se kmalu obnovi, kot da ste zadeli na lotu.

3. Odpust, širokih ust. Odpustiti pomeni nekaj spustiti. Pustiti za sabo. Izpustiti iz krčevitega oprijema svojega uma in duha. Ko nekaj izpustimo, postanemo lažji. V angleščini glagol odpustiti, to forgive, vsebuje besedo give. Dati, podariti. Odpuščanje pomeni, da sebi podarimo izjemen dar. Podarimo si možnosti za notranji mir in srečo.

4. Veliko lažje je kriviti druge kot razumeti sebe. Oblegani z vseh strani, ljudje razvijemo veliko obrambnih mehanizmov. S prepogostim nameščanjem ščitov in zidanjem zidov se lahko zazidamo v svoj svet, kjer s strahom nenehno zremo le skozi ozke line, stikajoči za vedno novimi nevarnostmi. Namesto da vso energijo usmerjamo v obtoževanje drugih, se rajši poukvarjajmo s sabo.

5. Odpustite sebi. Ko ugotovimo, da smo za svojo srečo dolžni poskrbeti sami, je prvi korak, da se z odpuščanjem oddolžimo tudi sebi. Nenazadnje si moramo odpustiti tudi to, da dolgo nismo znali odpuščati in da smo se trpinčili s svojimi zablodami, neznanjem in nepoznavanjem sebe. Sprejeti svoje slabe lastnosti in z njimi bolj kakovostno upravljati je za našo srečo ključno. Ko bumeranga svoje jeze nekega dne več ne zalučamo pod oblake, jih lahko končno uzremo.

Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski, 454. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]