• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ne zavidajte nam službenih poti

Sedim na letališču v Zürichu in s skodelico rjave brozge, ki ji pravijo kava, oblečen v trenirko čakam na let. Drugi danes. Pokonci sem od štirih zjutraj, bedel bom še kakšnih 16 ur, preden še preko enega dodatnega letališča pridem na cilj. V zadnjih treh mesecih bom vstopni kupon pri vstopnih vratih letala skeniral in se vkrcal na letalo že 34-ič. To je večkrat, kot sem se v istem času odpravil na telovadbo ali teč. In večkrat, kot sem v miru večerjal doma. In ko boste brali te vrstice, bo številka višja še najmanj za osem.

Verjamem, da si ljudje, ki so desetletja zaprti v pisarne ali tovarne, ob omembi službenih poti, posebej tistih z letalom, predstavljajo luksuzne letališke salone, prestiž poslovnih razredov, prvovrstne hotele in šviganje med svetovnimi prestolnicami. Da se jim ob omembi ZDA, Kitajske ali Južne Afrike pred očmi narišejo čudovite plaže, enkratni lokali in hedonizem iz oglasnih strani potovalnih agencij. Ljudem, ki poslovno potujejo, mimogrede navržejo, da so turisti in pohajkovalci in da je njihovo življenje zanimivo in razburljivo.

A resnica je zelo drugačna. Letališki saloni so predvsem prostor, kjer lahko več kot eno uro uporabljaš brezplačen internet, da lahko, medtem ko na letališču čakaš na povezovalni let, opraviš delo, ki te doma tako ali tako počaka. Hrana v tistih, kamor te spustijo zaradi prepotovanih kilometrov in ne pregrešno dragih kart, ni nič posebnega, kava letalska, brezplačna voda pa z uvedbo evrske po varnostni kontroli tudi ni ne vem kako velika prednost. Nekoč so v salonih distribuirali brezplačen časopis, a je tudi teh danes manj, pa še stari so.

V poslovnem razredu z izjemo predsednikov in članov uprav velikih podjetij ne potuje nihče. Tudi na službenih poteh, kot večina na poti na dopust, se zloženi v origami vzorce spopadamo s preozkimi sedeži s premalo prostora za noge. Na meniju je ista lazanja, na voljo enak plastičen pribor, na celinskih letih za arašide in kokakolo prav tako doplačamo evrskega petaka.

Tudi poslovni hoteli na poti niso nič posebnega. Spiš tam, kjer določi podjetje, za ceno, ki jo izpogajajo drugi. Drži, da so poslovni hoteli pogosto ozaljšani z zvezdicami, a v njih zgolj spiš, se tuširaš in opravljaš biološke potrebe. Čeprav opremljeni s telovadnicami, spaji, savnami in (pogosto pregrešno dragimi) restavracijami, od dodatne ponudbe ne doživiš ničesar. Če je na dopustu hotel dom stran od doma, je na poslovni poti čista postelja in tuš, v državah izven Evrope pa še razmeroma stabilen in hiter dostop do interneta. Ne glede na število zvezdic ali razgled, ki ga pogosto zaradi zgodnjih sestankov in poznih prihodov tako ali tako sploh ne opaziš.

Občasno – ampak res občasno – lahko na službeni poti poješ kaj res dobrega. Če imaš možnost, da si iz urnika utrgaš eno uro in lokalca prepričaš, da naj nate ne dela vtisa z argentinsko govedino ali tuninim sašimijem, temveč te raje odpelje na dober krožnik shawarme, odličen humus ali izjemen avtentičen ameriški burger. Sicer je hrana na službeni poti sestavljena iz nerazumno dragih prigrizkov na letališču, veliko sladkarij, proteinskih ploščic, ki se valjajo nekje na dnu nahrbtnika, in ostale nesnage, ki jo svojim otrokom prepovedujete vi in vaši učitelji. Tudi če vam uspe zvečer na bolj konkreten obrok, ob njem hkrati poteka poslovni sestanek, ob katerem je po res napornem dnevu skoraj pregrešno naročiti to, kar bi najbolj sedlo – hladen pir.

Še najmanj zavidanja vredno je šviganje med svetovnimi prestolnicami. Z Adrio in velikostjo trga blagoslovljeni Slovenci imamo namreč izjemno srečo, da neposredno ne moremo skoraj nikamor. Tisto šviganje med destinacijami je tako v resnici vedno prepleteno s čakanjem in presedanjem na vmesnih letališčih. Šviganje pogosto pomeni, da do Barcelone namesto dveh in pol potrebujemo 6 ur ter da za pot do zahodne obale ZDA lahko računaš kar na izgubljen dan in dva vmesna postanka. Da bi ob tem uspel res doživeti lokacije, na katerih se znajdeš, je utopija. Tam si, a v resnici nisi. Si na letališču, v taksiju, pisarni in hotelu. Ne na ulici, med ljudmi ali na zabavi. Delaš; le drugje.

Edina stvar, ki je vredna zavidanja, so ljudje, ki jih spoznaš na službenih poteh. Izjemni posamezniki iz izjemnih podjetij, ki mislijo in ustvarjajo, neobremenjeni z okovi lokalnih okolij, kot je naše. Posamezniki, ki so predani svojemu delu in s strastjo pripovedujejo o svojih dosežkih in načrtih ter izkušnje delijo s teboj. In takšni, ki se z veseljem odpovedo kosilu za kakovostno razpravo ob piši-briši tabli, da bi rešili nepredviden problem. In takšni, ki jim ni težko sesti na letalo, 20 ur zloženim kot origami v ekonomskem razredu trpeti ob preobilnem prepotenem turistu, da bi na koncu v dveh dneh polni energije razvijali poslovne ali produktne ideje. In če vas žene to, potem – in le takrat – je vaše zavidanje upravičeno.

Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski, 453. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]