• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako se ne sabotirati?

Včasih se mi zdi, kot da se pred durmi svojih štiridesetih opotekam kot kakšen stereotipni piflar iz filmov, ki se pojavi na predstavitvenem sestanku. Z zvitki svojih ugotovitev pod pazduho se zaletavam v podboje, jih pobiram s tal in z vnemo razpiram po omizju, upajoč, da bo komu kaj jasno in količkaj mar.

Svoje načrte za življenje in tudi svoja štirideseta sem si predstavljal malo drugače. No, v resnici si jih sploh nisem kaj dosti predstavljal, saj sem svoj kompas za življenje globoko v žep potunkal že sredi dvajsetih. Počel sem to, kar sem imel rad in v tem sem bil vedno boljši in uspešnejši. Dogajale so se mi nove ter vznemirljive stvari in korak za korakom sem napredoval na ohlapno, a jasno začrtani poti. Proga življenja se mi je zdela odlično zakoličena in bolj kot prej omenjeni piflar sem se dolgo počutil kot frajer, ki mu vse uspeva. Mislil sem, da sem vse že zdavnaj pogruntal. Dokler me življenje v nepredvidenem zavoju ni opomnilo, da se bo treba še marsičesa naučiti.

Vsaka misel je sel

Prva očitnejša sabotaža, ki sem si jo dovolil in ki mi je hkrati prvič, čeprav le za hip, razkrila mojo/našo globoko zakoreninjeno miselno matrico, je bilo razmišljanje okoli tridesetega rojstnega dne. Hvaležen sem bil za svoj talent, svoje uspehe, svojo dosežke in spomnim se, da sem razmišljal, da pa vendar ni neskončnih kapacitet za takšno srečo. Torej, razmišljal sem, da me bo zaradi nekega univezalnega zakona pravične distribucije nesreče slej ko prej doletela kazen. Pred očmi sem si kot srep očitek in malodane znanstveni dokaz uravnoteženosti vesolja naslikal ljudi, ki so se jim zgodile krivice, ljudi, ki so trpeli in bili prikrajšani, ter jih zoperstavil svojemu zadovoljstvu z življenjem. Takrat sem si – težko rečem, zavestno, bolj opazovano – »zadžinksal« svojo pot, saj je takšna trapasta pokoritev strahovom hitro obrodila sadove. Kmalu zatem sem bil prvič v življenju strt in razočaran. Prvič sem se tudi počutil kot žrtev. In ko se počutimo kot žrtev, vse naše miselne vragolije dobijo zalet in se hitro manifestirajo kot odličen arhitekt dogodkov, ki nam zgolj potrdijo, da smo razmišljali pravilno. Kar misliš o sebi, to si. Vsaka misel je sel, ki takoj oprta svojega hitrega konja in sporočilo nezmotljivo ponese v svet, ki to začne nemudoma uresničevati.

Za vedno ujeti v nezavedno?

Razumeti morate, da vaše misli vsebinsko večinoma opremljajo vaši nezavedni, podedovani vzorci, ki so vaše možgane privadili v določeno obliko mišljenja o sebi, svetu in življenju. Vaše nezavedno je tako scenarist vašim možganom, ki nato, vedno zvesto scenariju, zrežirajo vašo resničnost. A to lahko v povratni zanki spremenite. Z dresuro svojih misli lahko predrugačite svoje vzorce in zrahljate svojo ujetost v nezavedno sabotiranje sebe in svojega življenja. Pet običajnih vzklikov, ki naj bodo opozorilo, da je čas za dresuro svojih misli:

1. »Ne morem iz svoje kože«

To nemalokrat zatrdimo o sebi in vse svoje delovanje pripišemo svoji nespremenljivi osebnosti, horoskopskemu znaku, vzgoji in podobnemu. A to ni res. Vsi se lahko spremenimo na bolje, vsi se lahko izognemo ponavljajočemu se delanju napak, ki vedno znova vzniknejo proti nam, proti drugim in proti uspešnejšim odnosom in življenjem.

Dresirajte svoje misli.

2. »Jaz se ne bom spreminjal/a«

S svojim umom smo ustvarili tehnologije, ki so nadvladale zmožnosti naših možganov. Veliko novih raziskav zatrjuje, da naši možgani niso prilagojeni življenju v 21. stoletju in da se zato vedno slabše počutimo. Kaj naj torej storimo? Zavrtimo svet 200 let nazaj ali se prilagodimo? Znanstveno dokazana nevroplastičnost možganov, ki lahko ustvarijo nove sinaptične povezave in se tako naučijo razmišljati na novo in vam – po domače – ponujati želene misli in oblikovati želeno obnašanje, naj vam bo spodbuda. Dresirajte svoje misli.


3. »Takšno je pač življenje«

Če sem se pri tridesetih prvič opazovano sabotiral, kolikokrat prej in po tem sem se torej onemogočal, ne da bi se tega zavedal? Seveda, dobro življenje mora biti raziskano, občutiti moraš vse od sreče do razočaranja, od ljubezni do sovraštva. Trajno ujeti se v negativnost, ker se vam zdi, da vam je to namenila usoda in da je to pač receptura življenja, pa je obžalovanja vredna samo obsodba, ki se ji je vredno izogniti. Dresirajte svoje misli.

4. »Kaj si pa bodo mislili?«

Na dan mislimo na tisoče misli. Zdaj si pa predstavljajte, kakšno negativnost ustvarjamo skozi čas, če so pretežno slabe, ali kako tratimo svojo energijo, če so le o drugih. Na novoletni zabavi mi je sodelavka priporočila, da naj zdaj malo preneham s to dušebrižnostjo, pisanjem, predavanji, da ne bom postal tarča posmeha. Če bi me pred nekaj leti to skrbelo, me zdaj ne. Ne posvečajte svojih misli temu, kaj si bodo o vas mislili drugi. Dresirajte svoje misli.

5. »Kdaj pa imaš ti čas za branje?«

Presenečen sem, ko me ljudje to sprašujejo. Odložite telefon in ugasnite TV. V roke vzemite dobro knjigo. Dresirajte (in v tem primeru še hkrati masirajte) svoje misli.