• Facebook
  • Twitter
  • RSS

欢迎来到中国*

Pol leta po tem, ko je naše podjetje končalo v rokah (ali bolje bilancah) mednarodne skupine s sedežem na Kitajskem, sem imel prvič priložnost obiskati Kitajsko. Ne delam si utvar, da sem v tednu dni postal sinolog in da vam lahko pojasnjujem podrobnosti o kitajskem političnem ustroju, razmerah v gospodarstvu ali ekspanzijskih načrtih. Niti približno. Lahko zgolj navedem nekaj svojih opažanj in z njimi potrdim ali ovržem nekaj stereotipov, ki v evropocentričnem svetu veljajo za to (zdaj lahko mirno rečem) izjemno državo.

Kitajska mesta so grda in umazana

Moja pričakovanja so bila povezana s številnimi poročili in opozorili o smogu in onesnaženosti, podprta s številnimi poročili o strukturi kitajske proizvodnje energije, opažanja pa povsem drugačna. Pregovorno zaradi smoga nevzdržen Peking je tak, kot je London na začetku januarja, le da nikjer ni nobenih smeti, da so ulice skoraj moteče čiste in da po njem vozijo izključno električni avtobusi in skuterji, o čemer lahko pri nas zaenkrat še sanjarimo. Qingdao je še lepši, prijazen in topel. San Francisco s priokusom Ria de Janeira (če mu odvzamemo favele in kriminal). Na ravni Stockholma ali Kobenhavna.

Tehnološko so 50 let za nami

S kolegom Vladom sva zgodbe o njihovi uporabi tehnologij požirala z odprtimi očmi. Ne 50 let za nami, na večini področij so 50 let v drugo smer. Drži, da je večina tehnologij posledica načrtovanega državnega razvoja, a ta jih je pripeljal na stopnjo razvoja, o kateri lahko v razviti Evropi samo sanjamo. Gotovino uporabljajo samo turisti, kreditne kartice tuji poslovneži. Domačini že skoraj desetletje za plačilno sredstvo uporabljajo mobilne telefone. Za plačevanje taksija ali nakup avtomobila. Za pregrešno drago rjavo toplo vodo v Starbucksu ali poceni kopijo ekskluzivne Guccijeve torbice. Z lastnimi hitrimi vlaki so povezali večino milijonskih mest in v desetletju zgradili preko 25 tisoč kilometrov hitrih prog, na katerih bodo že letos dosegali hitrosti 400 kilometrov na uro. Na policah trgovin so mobilni telefoni njihovih blagovnih znamk s specifikacijami, ki jih bomo pri nas dobili čez leto ali leto in pol. Podjetja prodajajo (ne obljubljajo) električne dvosede s spodobnim dosegom za 15 tisoč evrov. Razvijali so predvsem zase, zdaj gledajo tudi navzven. A ne proti nam. Gledajo v Indijo, Afriko in pogojno na Bližnji vzhod.

Tuje je zakon, domače poceni

Neverjetno je bilo v soboto zvečer v enem od večjih nakupovalnih središč v centru Pekinga opazovati dve trgovini, eno poleg druge. Orjaški prodajalni mobilnih telefonov in zabavne elektronike ameriškega proizvajalca Apple in lokalnega Oppo. Ena nabita polna, v drugi nekaj obiskovalcev. A ravno obratno od slike, ki ste si jo v glavi narisali ob tem opisu. Z žurom nabita prodajalna je prodajala mobilnike Oppo, v Applu je nekaj turistov izkoriščalo brezplačen wifi. Kitajci so v zadnje desetletju z vlaganjem zgradili svoje blagovne znamke, ki ne samo konkurirajo, temveč pogosto prekašajo znamke z zahoda. Če je nekoč veljalo, da si vsak Kitajec želi iPhone in so tako kot na Zahodu v vrstah stali ob začetku prodaje, se je plošča zdaj zasukala. Objekt poželenja so danes tudi lokalne blagovne znamke, neobremenjene z ukrepi, ki jih uvoženim stvarem nalagajo preteče trgovinske vojne. Čeprav so domači proizvodi občutno cenejši, niso ceneni. In tudi ne prepoceni.

Vsa kitajska hrana ima enak okus

Nisem verjel, ko so mi naši novi kitajski kolegi pripovedovali, da je kitajska hrana na Zahodu povsem drugačna od tiste na Kitajskem, pa so imeli še kako prav. Kitajska hrana niso cvrtje, riž in sojina omaka. So eksotične sestavine, veliko pare in družaben obred. So izraziti, a mili okusi, ki jih občasno presekajo ostre začimbe in izraziti poudarki. In so sladice s fižolom, ki jih ne priporočam. Predvsem pa ima prehrana na Kitajskem zelo malo riža in presenetljivo malo rezancev.

Prave tehnike za palčke ni

Še danes se spomnim, kako sem se v kitajski restavraciji v Velenju kot 'mulc' vedno lovil, kako naj prav zagrabim dva kosa bambusa, da bom lahko v usta nesel tistega nekaj riža in pečeno raco. In sem na spletu iskal navodila ter v pol leta dojel tehniko, za katero sem bil prepričan, da je prava. Pa ni. Prave tehnike ni. Prava je tista, kot mi je zaupala 25-letnica iz marketinga, s katero v usta spraviš kar največ hrane. Pa naj bodo to palčke na X ali II, prijete visoko ali nizko, po potrebi tudi tako, da nanje hrano preprosto nabodeš.

Kitajsko imejmo na radarju

Če je še nimamo, moramo to izjemno deželo postaviti na naš radar. In ne samo zaradi tem, ki nam jih vsiljuje politika, ki vedno prepogosteje med nas poskuša vnašati razdor in graditi zidove, temveč tudi zato, ker bomo sicer še naprej verjeli, da je mogoče pekinško račko s palčkami jesti samo na en način. Drugi pa nas bodo medtem prehiteli po desni. In to z najmanj 400 kilometri na uro.

*Dobrodošli na Kitajskem.

Kolumna je bila objavljena v novembrski, 450. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]