• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Najraje imam šepetalce v uho

Če le gre, si v jutranjo rutino poleg obveznega zajtrka in kave z ženo na kavču v dnevni sobi vrinem jutranji tek. Ne samo, da jutranji tek v dnevno rutino vnese red, po žilah požene kri in me spravi na delovne obrate, je tudi priložnost, da dobrih 45 minut izkoristim za konzumacijo ene od meni že nekaj časa najbolj ljubih medijskih oblik – podcastov. Da imam tiste tri četrt ure, da v miru preposlušam dober klepet o preteklem tednu v svetu tehnologij, analizo medijske krajine ali preprosto uživam v odlični radijski reportaži. Podcaste imam rad. Zelo rad. In to iz kar nekaj razlogov.

Najprej zato, ker so dokaz, da je žurnalizem še kako živ in da ostaja na visoki ravni. V poplavi instant novinarstva so dobri podcasti balzam za pregreta ušesa. So polni kakovostnih analiz trenutnih razmer, kakovostnih gostov z vseh področij in koncev sveta ter – kar je prav tako zelo pomembno – odličnih, če ne celo najboljših novinarjev, ki postavljajo prava vprašanja in nanje terjajo odgovore. Vsaj zame so danes dobri analitični podcasti to, kar je bila zame nekoč sobotna (ta debela) »Frankfurterca«, kar še vedno poskuša biti Time in kar mi je občasno ponujal New Yorker. Več od listanja podatkov in idej.

Podcasti so mi všeč, ker so odprt format. Zato si lahko vzamejo čas. Legendarni Leo Laporte redno producira podcaste, daljše od dveh ur, pa me to sploh ne moti. Zakaj? Ker sta dve uri polni vsebine. Krešejo se mnenja, analizirajo se dogodki. In to v njih počnejo ljudje z renomejem in težo. Ljudje, katerih mnenja štejejo, in Laporte jim zato ponudi čas. Dvajset kilometrov lahkotnega teka z eno ali dvema pavzama za Instagram je dolg TWIT, TWIG prav tako. No Agenda Show, ki ga ustvarja prav tako legendarni John C. Dvorak, je redko krajši od treh ur, pa to poslušalcev sploh ne moti. Pronicljivi in neposredni komentarji, pogosto na meji teorij zarote, potrebujejo čas in pojasnila. In podcasti, osvobojeni okovja klasičnih doistribucijskih kanalov ter vpetosti med dva točno razporejena oglasna bloka, to omogočajo.

Pri podcastih forma ne omejuje vsebine. Podcast je lahko odlična radijska zgodba, kot so te, ki jih za This American Life producira Ira Glass z eipo. Vrhunske radijske reportaže, kjer izjemni novinarji z zvokom in pripovedjo slikajo bolje od najboljših snemalcev in montažerjev. Podcast je lahko poglobljena analiza, ki jih o naši branži kritično pripravljajo pri On the Media. In z eksperti in akademiki postavljajo ogledalo urednikom, novinarjem in medijskim lastnikom. Podcast je lahko tudi odličen intervju, kot je bil ta, ki ga je Joe Rogan opravil z Elonom Muskom v eni od svojih zadnjih oddaj. Od Ljubljane preko Beograda in naprej do Soluna sem dobri dve uri poslušal izmenjavo mnenj in poglobljeno debato o potovanju v vesolje, razvoju tehnologij in – presenetljivo – filozofskih vprašanjih prihodnosti človeške rase, ki jo pod vprašaj postavlja razvoj umetne inteligence in robotizacije. In čeprav so množični mediji (in predvsem puristi v njih) od dvournega pogovora pobrali zgolj to, da je Musk v studiu v Kaliforniji (kjer je to mimogrede povsem legalno) z Roganom skadil joint, je bil intervju mnogo bolj poglobljen od številnih medijskih pojavov Muska v zadnjem desetletju, če ne celo dveh. In prav ta joint nas pripelje do še enega razloga, zakaj so mi podcasti kul.

So novi in neobremenjeni z okovi tradicionalne medijske krajine. Ne omejuje jih ne čas ne spisane norme. Ne omejuje jih pričakovana dramaturgija ali 'speglanost' nastopa. Zato so bolj iskreni, bolj odprti in bliže. Zato jih poslušam lažje od pol ure radijskih poročil.

Podcaste imam rad, ker jih je veliko in ker so nišni. Ker je njihova produkcija (predvsem pa distribucija) razmeroma poceni, jih je na medijski krajini res veliko. Z lahkoto najdem takšne, ki so namenjene samo analizi medijev, odnosov z njimi ali bosonogega teka. Pa tudi takšne, ki nagovarjajo ljubitelje znanosti (Slovenci imamo izjemno Frekvenco X), ali zgolj nekaj tistih, ki jim je blizu zbiranje žuželk. V poplavi (dobrih) podcastov z lahkoto najdem takšnega, ki mi je blizu in odgovarja na moja izjemno mikro vprašanja. In me ne obremenjuje s pregledom dogajanja v svetu nepremičnin, ki me – roko na srce – zanima bolj na hitro in mimogrede.

In podcasti so kul tudi zato, ker tako lepo dopolnjujejo medijski splet. So format, ki lahko podaljša kratko notico na spletu ali pripelje uporabnika v svet kompleksne interaktivne grafike za razlago globljega problema. So rojeni v in za spletno generacijo in zato vpeti v njihov način potrošnje vsebine. In bodo zato – v to sem prepričan – ostali in obstali. Vsaj jutri zagotovo, ko grem spet teč.

Kolumna je bila objavljena v oktobrski, 449. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]