• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako življenje ni težko?

Živeti dobro življenje je kot pluti med Scilo in Karibdo. Na tej poti – zapleteni kot gordijski vozel, kjer nad vami nenehno visi Damoklejev meč – je vaša Ahilova peta na vsakem koraku privlačno razkrita, iskanje Ariadnine niti iz tega zapletenega labirinta pa se nemalokrat zdi kot Sizifovo delo, če že ne kot Tantalove muke. No, tako si z ustoličenimi mikromitologijami, upesnjenimi dognanji, heroiziranimi prigodami ter ostalimi psiho-literarnimi pripomočki pojasnjujemo in dopovedujemo, da je življenje pač težko ...

Življenje je težko zgolj težko

Življenje je težko, ker si ga sami nenehno otežujemo. Že to, da sem pravkar dvakrat zapored zapisal, da je življenje težko, ga dela težkega. Za produktivnejše miselno izhodišče bi bilo primerneje, da bi zapisal, da je življenje polno izzivov. Vidite, že majhne spremembe pri programiranju naše praktične, vsakodnevne zavesti lahko izjemno pripomorejo k boljšemu doživljanju sveta. Priti torej do spoznanja, da si za svoje življenje od določene točke dalje v vsakem pogledu odgovoren sam, je dragoceno. Ravnati v skladu s tem spoznanjem pa je neprecenljivo. Večinoma pa nas spoznanje o lastni odgovornosti do kakovosti življenja še dodatno ohromi in nam požene strah v sleherno izmed kosti. Soočeni s takšnimi dognanji se tako raje zatečemo h kakšni od zgoraj naštetih mitoloških primer in se tolažimo, da je na poti do samouresničitve in polnega življenja preveč nevarnosti, da bi se nanjo sploh podali.     

(P)ojdipov kompleks

Če se pošalim, trpimo za »pojdipovim« kompleksom. Ne upamo si reči »pojdi!«, se pri tem resno upoštevati in stopiti na svojo pot. Še vedno smo raje Ojdipi, nezdravo navezani na preteklost, avtoritete, njihova pričakovanja in druga mentalna polena, ki si jih vztrajno mečemo pod noge. Ko stopimo na pot po lastni izbiri, ta namreč – vsaj na začetku – ni opremljena s prijetno rumeno ulično razsvetljavo, jasnimi smerokazi in pomirjujočimi počivališči in zavetišči. Zato nas je, razumljivo, strah. Je pa ta komaj, če sploh, uhojena pot zato polna priložnosti za nova dognanja in spoznanja. Življenje je težko le, če je »težko življenje« edina pot, ki smo si jo izbrali. Na tej poti takšno prepričanje namreč postane samouresničujoča se prerokba.

Lastna pričakovanja, lastno življenje

Nedavno sem predaval o tem, da so v enačbi za ugotavljanje našega splošnega življenjskega zadovoljstva ključna prav naša pričakovanja. Pričakovati, da bo življenje kdaj težko, je pravilno. Pričakovati, da je življenje v celoti težko, pa je oropati se vseh priložnosti, da bi dognali – in predvsem živeli – zadovoljno in ne le zadovoljivo življenje. Poznam starše, ki otrokom že od malih nog vztrajno ponavljajo »hja, življenje je težko« v upanju, da gre za opremljenost za življenje zagotavljajoč vzgojni manever. Če že, bi sam raje vstavil higienik – »hja, življenje je lahko kdaj težko«. Sam otroku raje redno govorim, da je življenje lepo. Čeprav zadnji dve leti preživljam zelo težko in naporno obdobje, pa kljub temu – oziroma predvsem zaradi tega – vsak nov dan poskušam preživeti v skladu s tem prepričanjem in z vrednotenjem po naslednjih petih korakih:

  1. Česa se lahko danes naučim? Red in disciplina sta »fajn«. Ujetost v rutine pa ne. Zato ugotovite, ali ste podvrženi proizvajanju neproduktivnih avtomatizmov. Ob teh namreč pozabljamo, da je vsak nov dan priložnost, da se kaj novega naučimo. Spoznanje, da smo ujeti v stagnacijo, je prvi takšen nauk.

  2. Kako sem lahko danes boljši? Si želite biti boljši in srečnejši? Po znanem principu si torej predstavljajte, kakšen človek želite biti in nato to bodite. Tudi če sprva le 5 minut na dan. Jutri je namreč spet priložnost za dodatnih pet.

  3. Kako lahko napredujem? Nedavno sem zapisal, da uspeh zamenjujemo z napredkom. Če z ustoličenimi normativi uspeh merimo z »več«, pa moramo svoj napredek vedno meriti z »manj«. Dokaz vašega napredka bo tako manj dvomov, manj skrbi in manj strahov.

  4. Kaj lahko danes storim za druge? Pomoč vedno pomaga, saj opogumlja tako tistega, ki pomoč potrebuje, kot tistega, ki jo nudi. Priložnosti je veliko – na družinskem pogrebu smo tako tiste, ki so želeli prispevati za sveče in cvetje, prosili, da sredstva raje namenijo projektu Botrstvo. Zbralo se jih je opogumljajoče veliko.

  5. Kaj lahko danes storim zase? Način našega razmišljanja je včasih nezdravo usmerjen v zadovoljevanje drugih, zato pri zadnji točki ne pozabite, da ste na prvem mestu vi.   

Kolumna je bila objavljena v oktobrski, 449. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]