• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Z levo roko onemogočamo najboljše

Imam občutek, da se pred letošnjimi volitvami krvavi boj med strankami, da bi zdaj dobili Šarčevo vlado, ni bil na polju partizanstva in preštevanja trupel v hudih jamah. Sijajno. Končno. Da smo vendarle opravili z zgodovino, ki bi jo še vedno lahko interpretirali vsak po svoje in s tem prilivali na ogenj, ki družbo bolj razdvaja, kot pa združuje. Posledično zato razpihovanje strasti med enimi in drugimi škodi stanju duha v skupnosti. Lahko da zato tudi gospodarstvu. Odlični nastavki za še boljše razpoloženje ali za vsaj ohranjanje optimizma v narodu.

Kakor hitro stopimo na prste in pogledamo čez Karavanke, stegnemo vrat in si razširimo obzorje čez Tržaški zaliv, odmislimo žičnato ograjo in vidimo na Hrvaško ali podaljšamo korak,da seže na Madžarsko, se učinek notranjih razdvojenosti relativno zmanjša, ker se porazgubi pod silnicami mednarodnih vplivov.

Globalne blagovne znamke si želijo ustvarjati klane privržencev, ki bodo nadnacionalni, pili bodo enako temno gazirano sladko pijačo, le da bo ena rdeča in druga modra,ali nosili enake športne copate, le da bodo ene s tremi ravnimi črtami, druge paz eno prepoznavno ukrivljeno linijo. V resnici znamke s tem,  ko nas delijo na ene in druge ter tretje segmente uporabnikov, pospešujejo porabo in poganjajo kolesje trga, ki se neusmiljeno vrti vedno hitreje.

Todav Sloveniji bi tržno kolesje na vsak način radi zavrli, ga zavrteli v drugo smer ali ga iztirili. Narodu, ki že tako nima nikakršnih podjetniških zametkov, kar je dokazano z izgubo vseh blagovnih znamk, ki so kaj vredne, si nekateri mnenjski voditelji na ves glas poskušajo priskutiti podjetnike, podjetništvo, denar, dobiček, obresti, imovino in vsa mazohistična semena, ki so jih porodila.

Enkrat letos poleti, ko so bili delovni prostori v številnih podjetjih napol prazni, saj so zaposleni uživali zaslužen dopust, razen v dejavnostih, ki so neposredno ali posredno vezane na turizem, sem med vožnjo s sestanka na sestanek na radijskem valu ujela gromki plaz kritik čez tudi v svetu prepoznavne slovenske podjetnike. Kako da morajo njihovi zaposleni delati težko in veliko, četudi toliko kot drugje, ampak vsaj bolj predano; kako da jih njihovi zgarani lastniki, ki so že od daleč videti prekurjeni in na robu zmogljivosti, izčrpavajo in izkoriščajo. Slednje se je nanašalo na našo žensko kuharsko zvezdo. Še sreča, da me kri po žilah zaradi slišanega v kombinaciji s hitro vožnjo ni speljala z avtoceste in da sem slišano potlačila naslednji hip, ko sem naročniku vzneseno hitela predstavljati koristi naših novosti za njegov posel.

Vroče poletje se je razgrevalo naprej, meni pa je malo iz navade in radovednosti, malo pa iz časa zase, ki mi ga omogoča prebiranje Sobotne priloge in nepogrešljivih revij čez vikend, prišel pod roke tekst o avtorasizmu, ki da ga v naši deželi krepijo uspešni podjetniki. Obsežna in analitična vsebina je spretno podprta z njihovimi  fotografijami in izjavami, s katerimi tlačijo in teptajo razvrednoteno ničevost delavstva. Pa se mi je posvetilo: vsebina je bila očitno osnova za valovsko dramatiziranje v značilnem ciničnem slogu. Le da sem jaz ujela nekaj izjemno hujskaških protipodjetniških apelov. Vsakršno sklepanje iz ene iz konteksta izluščene besede ali ene povedi iz celotne vsebine lahko postane fake news. Ampak tokrat res ne bi o tem.

Letošnja poletna vročina ohranja visoke temperature za ta čas, protipodjetniški in protilastniški pozivi pa jih leše dodatno segrevajo. Že doslej je celo šestdesetim odstotkom Slovencev pomembneje, kako preživijo čas, kot denar, ki ga zaslužijo,  medtem ko je med Hrvati istomislečih le trideset, med Srbi pa petintrideset odstokov. Le vsak peti v Sloveniji razmišlja o tem, da bi nekoč imel svoje podjetje, na Hrvaškem vsak tretji, v Srbiji pa vsak drugi. Samo devetnajst odstotkov jih je v Sloveniji nagnjenih k tveganjem, na Hrvaškem je delež podvojen. Morali bi si prizadevati za enakost vseh, je prevladujoča miselnost pri osmih od desetih Slovencev (za vse je vir Mediana Adria). Vse navedeno bi lahko bilo dovoljšnje zagotovilo, da bomo zatrli ali pregnali čez mejo vse redke posameznike, ki bi se povzpeli iz množice povprečnežev, še preden bi izstopali v šoli, z idejami, vztrajnostjo, delovnimi ali organizacijskimi sposobnostmi, kot so se nekdaj Ferdinand Porsche, Phillipe Suchard, Henri Nestle, Fritz Henkel, da ne omenjamo vedno samo sodobnikov iz obdobja interneta.

Vročinski val je med priden narod, znan po vestnem izvajanju zadanih nalog, naplavil tudi umazane malenkosti, kako da največja podjetja, najsi bodo v domači ali tuji lasti, sploh ne plačujejo devetnajstodstotnega davka na dobiček, ker si ga oprostijo z vlaganji v raziskave in razvoj ali s transfernimi cenami, pravi ekonomski strokovnjak. Zato se ni bati novonapovedanih davkov. Izvzeto iz konteksta več kot zadosten razlog, da se kapitaliste uniči in da vsi enako (dobro) živimo od radodarne socialne države. Le še neusahljiv vir idejnih sredstev, ki bi se materializirale vsaj v hrano in kakšno odejico za dni, ko bo vročina popustila, bi lahko poiskali z levo roko.

Kolumna je bila objavljena v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]