• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako ne oditi?

Ko to pišem, mineva teden dni, odkar mi je umrl oče, in četrti, odkar je bil v komi. Natančnih občutij ne morem razbrati, saj so še trdno v primežu adrenalina, šoka in silovitosti preteklega meseca. Se pa na površini naplavljenih čustev že svetlika nekaj pomembnih spoznanj, ki ne bodo nikoli nehala brleti. Tako v spomin kot v opomin.

Moje bolj kakovostno ukvarjanje s samim seboj lahko skozi moje pisanje spremljate že nekaj časa. A takšen življenjski mejnik, kot je smrt starša, te ne glede na tvojo stopnjo opremljenosti za življenje stisne ob zid in ti prisloni pištolo pod čeljust. Na to ne moreš nikoli biti v resnici pripravljen. Ko gre tvoj stvarnik, je stvar resna. Ko gre tvoj prvi vzor, uvidiš prvinski vzorec. Ko gre tvoj oče, se globoko joče.     

Statistično neznačilni, a značajski

Z iskanjem razlogov za očetov prezgodnji odhod (kap ga je zadela dan po 66. rojstnem dnevu) bi lahko zdaj krenil po deduktivni poti, s splošnega na posamezno, in takoj začel s slovensko obsedenostjo z delom in z našo ujetostjo v starodavno izročilo garanja in požrtvovalnosti. A bi v primeru svojega očeta (kot tudi mnogih drugih slovenskih očetov in mater) tako izpustil njegovo predanost lastni viziji, zanemaril bi njegov pionirski duh in zaobšel toliko življenjskega poguma in veselja, da to preprosto ne bi bilo fer. V inventuri življenja, ki nam je, roko na srce, ni nikoli dano v celoti opraviti, je vedno moč zaznati nekaj značajskih potez in trenutkov, ki nas nezamenljivo določijo in nas postavijo nad množico, nad tipologijo, nad pripadnost narodu, nad ustrezanje stereotipu ali klišeju. In tako nas nihče, pa naj s še toliko doktorati s FDV-ja, ne more opredeliti s »statistično značilnim«. Ja, tudi moj oče je bil požrtvovalni garač. Nikoli pa si ni dovolil biti zgarana žrtev. Tudi marsičemu se je moral odreči, a nikoli ni bil pohleven. Ni najbolje pazil nase, je pa zato pazil na vse okoli sebe. In čeprav je imel le eno veliko življenjsko strast – gostinstvo, ljubezni do družine in življenja ni nikoli zanemaril. Iskanje vzrokov za konec katerega koli življenja je tako normalno početje tistih, ki ostanemo in v ostajanju iščemo smisel in trohice bodrenja. Kar je edino prav. Kako pa je prav oditi, pa si poglejmo v naslednjih petih zaznamkih:

  1. Poravnajte svoje račune: Mladostno prepričanje, da bomo naokoli še zelo dolgo, se tudi, ko se življenje naenkrat prevesi v srednja leta, ne obrabi kar tako. Kompleksi superherojstva, kjer se tolčemo po prsih, češ da nam pa res nič ne more do živega, ne izgubljajo svoje moči, čeprav telo že peša. Zato je dobro, da stvari s svojimi najbližjimi razčistimo pravočasno. Ne le o zamerah in očitkih, ampak tudi o hvaležnosti in ljubezni moramo zato pravočasno spregovoriti. Verjamem, da je tudi na oni svet lažje odpotovati brez odvečne prtljage, tako kot je na tem lažje ostati z razrešenimi odnosi.    

  2. Sklenite življenjsko zavarovanje: Če še tako skrbite za svoje zdravje in če se imate še za takšnega superjunaka, je biti zavarovan vaša osnovna odgovornost. Kot starš ste sklenili, da boste za svoje otroke vedno tam, ko vas potrebujejo. Kot partner ste sklenili, da ji/mu boste stali ob strani v dobrem in slabem. Zato sklenite še zavarovanje.

  3. Presežite danosti: Moj prijatelj s prvimi opozorilnimi znaki, da za svoje zdravje ne skrbi dovolj, vsakič znova ponavlja, da si želi le še poskrbeti za otroka, preden resno zboli. To se mi zdi precej trapasto izhodišče, saj otrokom stotisoči evrov na računu ne bodo prav nič pomagali pri marsičem. Če jim želimo res pomagati, moramo preseči danosti in ovire v življenju in jim tako služiti kot vzor, ne pa jim služiti denarja.

  4. Razumite širšo sliko: V zadnjem mesecu sem prvič zelo od blizu imel opravka s slovenskim zdravstvom. Poleg nešteto izjemnih posameznic in posameznikov se sistemske vrzeli kažejo na praktično vsakem koraku. A uperjanje prsta v zdravstvo ne reši ničesar. Dejstvo je, da naše zdravstvo trpi zaradi naših nezmožnosti soočanja s sodobnim življenjem. Zato bi morala ministrstva za zdravje, izobraževanje in gospodarstvo tesneje sodelovati. V šolah bi morali otroci že od začetka biti deležni kakovostnih predmetov iz psihologije, sociologije in ekonomije, ki opremljajo za dejansko življenje in ne privzgajajo le pridnosti. Slednja namreč tudi gospodarstvu več ne služi, saj so lahko roboti neskončno bolj pridni od še tako dobro ocenjenih učencev. Gospodarstvo potrebuje ljudi, ki so dobri zaposleni, a ohranijo dovolj življenjske moči, da so še dobri potrošniki in zdravi državljani. Zdaj pa po nareku slovenske vzgoje ljudje v službe zjutraj še vedno odhajajo zgolj pridni, domov pa zato prihajajo izčrpani ali neizpolnjeni. V štiridesetletni delovni dobi pa tristo ponovitev tega na leto zagotavlja tudi recept, kako skrajno preobremeniti državni zdravstveni sistem.

  5. Počivajte v miru: Ampak ne šele po smrti, se razume.

Kolumna je bila objavljena v septembrski, 448. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]