• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Precenjeno zapravljanje časa

V svetu nenehne »ožičene povezanosti« smo popolnoma izgubili čas za razmislek in razmišljanje, čar počasnosti, čas za zasebnost in samoto, tišino, sposobnost, da nekaj minut popolnoma mirujemo brez zunanje stimulacije. Pa čeprav je tovrstno zapravljanje časa hudo precenjeno, se strmenju v svoje ekrane nikakor ne moremo upreti. Dnevno vanje v povprečju strmimo približno 10 ur, od tega vsaj 4 ure dnevno v svoje mobilnike. Bolj nas je strah, da bomo izgubili povezavo s spletom kot s samim seboj. Uničenje naših unikatnih osebnih svetov je postal nevaren fenomen, ki se ga večina od nas ne zaveda.

Vse skupaj se je zgodilo hitro in skoraj nevidno. Pred 150-imi leti telefon ni obstajal. Pred 50-imi leti internet ni obstajal. Pred 25-imi leti Google ni obstajal. Tako kot pri globalnem segrevanju smo blizu točke brez povratka. Nedvomno izgubljamo sami sebe. Izgubljamo sposobnost, da vemo, kdo smo in kaj je za nas zares pomembno. Smo del svetovnega ustroja, v katerem je vsak od nas nesmiseln in refleksiven člen, ki ga neovirano poganjajo hitrost, hrup in umetno ustvarjena nujnost stalne ožičene povezanosti.

Našim zanamcem, našim otrokom kaže še slabše. Ko strmim v svoj ekran in pišem to kolumno, opazujem svojega šestnajstletnega sina. Med hojo po stanovanju neprekinjeno strmi v ekran svojega telefona, sočasno v dnevni sobi prižiga Xbox (drugi ekran) in si pripravlja sendvič, hkrati pa niti za trenutek ne odtegne pogleda od posnetka na YouTubu, ob vsem tem pa se mu uspe odzvati še na vsa sporočila na WhatsAppu (preštela sem jih – približno 20 prejetih sporočil na minuto). Ko za trenutek analiziram še svoje obnašanje, ugotovim, da mi ne gre prav nič bolje. S telefonom se že kar nekaj časa neprekinjeno druživa (tudi med opravljanjem nujnih potreb), trenutek ko ga le za hip ne najdem, pa je zame stres vseh stresov. Vam zveni znano?

Kaj lahko naredimo, da bo naravni svet okoli nas postal spet naš »prvi« ekran?

Alan Lightman je v svoji knjigi In Praise of Wasting Time (priporočam) podal drzen predlog. Čoveštvo bi se po Lightmanovo moralo ustaviti in se zavezati temu, da ponovno ustvari svet, v katerem lahko vsaj polovico svojega budnega časa dnevno posvečamo le stimulacijam, ki prihajajo iz nas in naravnega okolja okoli nas. Torej približno šest ur dnevno popolnoma v okolju brez ekranov, naš ekran je le svet okoli nas. Ker pa je spreminjanje čoveških navad danes težje od osvajanja Marsa, verjetno tudi vam tale predlog deluje skrajno neuresničljiv. Pa vendar. Tako kot Alan Lightman verjamem, da lahko razvijemo nove navade in mišljenja, ki nas bodo bolj pogosto odklapljali od digitalnega sveta in nas vklapljali nazaj v naš prvinski svet, kjer bomo ponovno iskali odgovore v sebi in ne na spletu. Zakaj? Najprej zato, ker smo za vse nemisle sveta, v katerem danes živimo, soodgovorni in ker to dolgujemo sebi ter svojim zanamcem. Z malo predanosti in truda lahko vsi svoj zapravljeni čas na spletu spremenimo v kakovosten čas zase in svoje najbližje.

Tihi prostori in urice v javnih in zasebnih prostorih so lahko le začetek. Predstavljajte si park ali ulico v centru mesta, kjer je uporaba telefona popolnoma prepovedana. Recimo tiha cona – Čopova ulica v Ljubljani. Ulica, na kateri sicer danes vsaj 70 % posameznikov med hojo strmi v ekran telefona ali pa pošilja sporočila. Bi bilo to tako grozno? Mislim, da ne. Tihe sobe v poslovnih prostorih, kjer lahko zaposleni uživajo v analognem svetu, meditirajo ali berejo, brez prekinitev digitalnega sveta. Tako kot pol ure malice, bi vam pripadala tudi polovička tihe urice. Tihi prostori v šolah in na fakultetah. Nove generacije tovrstne vzpodbude potrebujejo še toliko bolj kot mi.

Seveda pa je najlažje, če začnemo pri sebi. Kot posamezniki lahko za začetek poskrbimo za vsaj polurni dodatni odklop dnevno – na sprehodu, v naravi, na rekreaciji, pri branju ali sanjarjenju. Telefon pozabite doma. Če imate družino in imate doma nekaj predstavnikov generacije Z, je izziv malo večji, vendar verjamem, da vam otroke z malo truda zagotovo uspe prepričati, da namesto strmenja v ekran počnete skupaj nekaj, kar bo zanimivo za vse. Ko so otroci mlajši od 12 let, jih vsak odmik v naravo lažje odvrne od vseh ekranov. Ko imate doma šestnajstletnika, pa se odklop od ekranov zakomplicira. Za zdaj uspešnega recepta še nisem našla, vendar vztrajam dalje. Ko me je pred najinim zadnjim druženjem v centru mesta (ta so vedno bolj redka in zato zame toliko bolj dragocena) prosil, da tudi njegov telefon spravim v mojo torbo, sem izkoristila priložnost in skrivoma poskušala doma pustiti oba telefona – njegovega in svojega. Ker je »FOMO« moment nastopil, še preden sva odbiciklirala od doma (nujno je bilo treba preveriti, ali je Nika že odpisala), mi druženje brez ekranov žal ni uspelo. Seveda sem mojo namero ob razkritju bolj ali manj uspešno zanikala, v upanju, da mi uspe naslednjič. 

Kolumna je bila objavljena v julijski, 445/446. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]