• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Sta »telernet« in »intervizija« res tako slaba ideja?

Medtem ko je ves svet spremljal zgodovinsko rokovanje ameriškega predsednika Donalda Trumpa in severnokorejskega voditelja Kima Jong Una v Singapurju, je v svoji pisarni v Washingtonu sodnik Richard J. Leon vnašal zadnje popravke v 172-stranski dokument, ki bo ključno zaznamoval prihodnji razvoj medijev ne samo v ZDA, temveč po vsem svetu.

Denis Oštir.

S krepkimi črkami zapisana beseda »denied« in njegov podpis sta namreč odprla vrata največjemu premiku v medijski panogi zadnjega desetletja – združitvi telekomunikacijskega velikana AT&T in medijske multinacionalke Time Warner.

Odločitev ameriškega sodnika, da kljub nasprotovanju ameriške administracije pod vodstvom Donalda Trumpa dovoli združitev, je prelomna v več pogledih. Najprej v finančnem. 85 milijard dolarjev vredna združitev bo ustvarila skupno družbo s tržno kapitalizacijo v višini skoraj 300 milijard dolarjev. Novo podjetje bo na lestvici največjih podjetij na svetu tik za petnajstim mestom in bo večje od Intela, Walmarta in Nestleja. Bo največje medijsko podjetje in največji telekomunikacijski operater.

Odločitev je prelomna tudi zato, ker odpira vrata tako imenovani vertikalni integraciji. Tradicionalni medijski model je doslej strogo ločeval med ustvarjalci vsebine, agregatorji in distributerji. Ustvarjalci vsebin so bile običajno produkcijske hiše (denimo filmov ali nadaljevank), agregatorji televizijske postaje, distributerji pa kabelski operaterji ali ponudniki televizije preko interneta. Morda so občasno prvi in drugi delovali v dvojni vlogi – posebej pri ustvarjanju vsebin informativne narave –, a doslej na globalni ali nacionalni sceni nikoli ne hkrati tudi kot tretji. In med njimi so bili vzpostavljeni komercialni odnosi; deloval je trg. Ustvarjalci vsebine so svojo vsebino prodajali najboljšemu ponudniku iz sveta televizij, te so za distribucijo svoje programske vsebine od »kablašev« prejemale tako imenovani »carriage fee« in med vsebino vnašale oglase; kabelski operaterji pa so od uporabnikov dobivali mesečne naročnine za kabelske pakete, ki so bile zaradi običajno naravnega monopola ali duopola, vsaj v ZDA, pregrešno zasoljene. Sistem je desetletja, z izjemo občasnih težav zaradi sporov glede plačil, deloval gladko. Vanj so s televizijo preko interneta vstopili tudi telekomunikacijski operaterji, kabelski operaterji so začeli ponujati dostop do spleta in ta je pri obeh na račun mastnih premij iz televizijskega dela posla postal skoraj zastonj.

A stvari so se medijskim hišam in telekomunikacijskim operaterjem začele rušiti pred dobrimi desetimi leti. OTT je kratica, ki se je v panogo priplazila zelo počasi in potiho. Vedno višje prenosne hitrosti spletnih povezav so storitve »over the top« naredile realne in uporabne. Za dostop do vsebine producent ni več potreboval ne agregatorja ne (klasičnega) distributerja. Potreboval je zgolj spletno povezavo. In ko se je Netflix iz pošiljanja DVD-ploščkov po pošti preusmeril v pretočne storitve, se je usul plaz. In to takšen, ki ga ni več bilo mogoče ustaviti. Predvsem zato, ker je novi način opolnomočal gledalce in kupce. Sami so postali svoji agregatorji in za to so potrebovali zgolj internet, ki je kot »commodity« postal skoraj brezplačen, z razmahom mobilne telefonije pa tudi brezmejen. Podjetja, ki so desetletja udobno živela z enakim poslovnim modelom, pa so ostala na suhem.

In edino rešitev za konkuriranje čistim ponudnikom dostopa do interneta in tistimi, ki na njihovih povezavah distribuirajo vsebino, vidijo v vertikalni integraciji, v ustvarjanju podjetij, ki bodo nadzorovala celotno verigo. Ki bodo integrirana delovala kot produkcijska hiša, agregator in distributer vsebine. »One stop shop«, ki bo hiter in učinkovit. Fer? Za podjetja zagotovo, za potrošnika (lahko) manj. Posebej, ko bo zaradi te sodbe Comcast (Telemundo je že danes njihov) še bolj odločno zakorakal proti Foxu in bosta Viacom in CBS končno našla skupni jezik.

Sodba bo zagotovo posredno prelomna tudi za Slovenijo, kjer že (pre)dolgo čakamo na odločitev o morebitni združitvi Telemacha in Pro Plusa. Pristojni se iz 172-stranske argumentacije lahko naučijo marsikaj. Najprej to, da je medijska krajina danes zelo drugačna in dinamična. Na njej akterji niso več samo tisti, ki jih definira zastarela slovenska zakonodaja in ne prihajajo zgolj iz Slovenije. Največji konkurenti slovenskim medijskim hišam so (in bodo vedno bolj) tuji ponudniki OTT, ki svoje storitve ponujajo ločeno od kabelskih operaterjev. Tudi to, da smo se iz razbijanja vertikal v energetiki in telekomunikacijah v preteklosti marsikaj naučili in da morda nekatere od njih niso nujno slabe.

Na koncu pa predvsem, da mediji niso zgolj podjetja. Opravljajo pomembno družbeno vlogo in tudi če se morda ne strinjamo z uredniško politiko posameznih hiš, jim je skupno eno – s produkcijo lokalnih vsebin v domačem jeziku ohranjajo jezik in s tem kulturo, za katero je tujim ponudnikom OTT malo mar. Če bomo na račun toge interpretacije zakonodaje in fantomske potencialne škode vertikalnih integracij ostali brez slovenskih vsebin na zaslonih, nam na koncu zmagovalci ne bodo privoščili niti podnapisov. 

Kolumna je bila objavljena v julijski, 445/446. številki Marketing magazinaNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]