• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Moč avtomobilske blagovne znamke

Mobilnost se začne v glavi, konča pa nikjer in nikoli. Pred kratkim sem tako odgovorila na prošnjo, naj napišem svojo prvo asociacijo oziroma pojasnim, kaj meni osebno predstavlja ta beseda. Bila sem iskrena in se tudi po premisleku nisem popravljala, čeprav sem vedela, da se bomo pogovarjali o avtomobilih. Verjetno sem se s pojmom mobilnosti prvič srečala pri sociologiji, ko smo se učili še o mobilnosti znotraj istega družbenega sloja ali med njimi.

Kadar teče beseda o avtomobilizmu, se pojem in pomen mobilnosti pri voznikih in drugih udeležencev v prometu skrčita na premikanje od točke a do točke b. Pa še na vsa doživetja, ki vožnjo z avtom spremljajo, jo omogočajo, popestrijo in naredijo vznemirljivo. Vozniki in voznice v naših krajih, kjer opravljajo vozniški izpit, se medsebojno preštevajo in predalčkajo glede na to, kolikokrat so padli na izpitu. Nisem še zasledila nikogar, ki bi dajal vtis izmišljenega junaka z opravljenim vozniškim izpitom v prvem poskusu. Kot da izpade piflarsko.

Res pa je tudi, da si ne bi upala potegniti vzporednice med številom neuspelih izpitov in nespretnostjo v vožnji, kaj šele med spretnostjo v vožnji z opravljenim izpitom v prvo. Ja, tudi sama sem enkrat padla.

Zima, zasneženi deli cestišča, kupi snega ob pločnikih, megla, prebujajoče se sivo jutro, slaba vidljivost. Vsa zakrčena in prepotena v malem fiatu z nič zraka, ker sta bila tako inštruktor kot tudi predsednik komisije obilna možakarja, sem se uspešno vračala na kraj pred šolo, od koder smo speljali. V zadnjem semaforju sem pohodila pedalo za hitrost, da bi dovolj spretno prevozila oranžno luč. Prevel me je občutek skorajda popolne zmage in vsa pogumna in ponosna sem brezhibno nadaljevala vožnjo. Sošolcev in znancev zaradi zgodnje ure in vremena na srečo ni bilo ob cestišču, da bi me lahko premagala sla po pozdravljanju in mahanju, kar mi je inštruktor posebej prepovedal. Po svojem mnenju sem brez razloga dobila navodilo, naj skrajšam pot do začetne točke. Pogum se je razblinil, ponos se je zrušil, vendarle pa sem zmogla začeti pogovor, čemu neki. Ker da sem naredila napako z vožnjo v oranžno, sem dobila jasno pojasnilo. Dokončno pa sem padla zato, ker sem se začela z inštruktorjem pregovarjati o moji koristni potezi, s katero sem pospešila pretočnost in v bistvu razbremenila promet v jutranji špici, saj če bi vsi vozili po moje, zastojev sploh ne bi bilo ali pa bi bili res krajši. Pa to še ni vse. Da bi bila bolj prepričljiva, sem ga gledala v oči v vzvratnem ogledalu in medtem zavozila na tretoar. Te druge napake nisem ponovila nikoli več.

Danes vozim avto našega naročnika. Kar je samo po sebi umevno. Izbrala sem ga zaradi blagovne znamke in dizajna. Tudi to sem odgovorila na temo mobilnosti in avtomobilizma. Ker nekako izstopam po slogu vožnje, kadar se ne prepustim užitkom avtomatske, saj se mi skrajševanje vrst med oranžno lučjo še vedno zdi učinkovito, kakor tudi vožnja po prehitevalnem pasu s popolno preglednostjo cestišča, ko v najboljših primerih pred sabo ne vidim nikogar, me je raziskovalna žilica gnala v spoznanje, kolikšnemu deležu ljudi sta v Sloveniji pomembna ista dejavnika, da bi se prepričana zlila s številnimi drugimi.

Uganili ste. Cena se zdi najpomembnejši dejavnik pri nakupu vozila s trinajstodstotnim deležem. Med vsega triintridesetimi možnostmi skoraj dve tretjini prizna, da je cena prvi ali drugi faktor. Izjemno visoko, na petem mestu, se zdi blagovna znamka najpomembnejši dejavnik pri nakupu vozila, dizajn pa je dvanajsti. Poenostavljeno rečeno: skoraj vsak tretji avtomobil proda blagovna znamka, vsakega petega pa dizajn (vir: Mediana). Porabo goriva, varnost in zanesljivost potrošniki še vedno postavljajo pred blagovno znamko, čeprav bi te tehnične in proizvodne lastnosti morale biti samo po sebi umevne za vsak avto. Hitrost je med najmanj pomembnimi. Me res veseli. Hitrost je nevarna. Hitrost ubija. Pri speljevanju v križišču pa je še kako koristna. Za vse v prometu, za čas in denar.

Le kako se bomo znašli v avtonomnih vozilih? Mene avto že vozi sam. Vzdržuje hitrost, pospešuje, zavira, se drži robov cestišča brez dotikanja volana in me opozori, da ga poprimem, spomni me na počitek in čas za kavico. Idealno za vse. Že počivam med vožnjo. Roke in noge ja, pozornost je seveda še kako na delu. Zaradi menjavanja avtomatike in ročnega upravljanja je po mojem mnenju potrebna podvojena pozornost. Sem že preizkusila. Preprosto ne smeš pozabiti, da moraš z nogo pritisniti na zavoro, če nimaš vklopljenega avtomatskega asistenta.

Bo avtonomno vozilo tudi idealno za vsakogar? Bo umetna inteligenca lahko prilagodila način vožnje značaju voznika? Tudi če bi lahko, kako bi se sporazumeli dve vozili z različnima značajema, saj bi promet moral potekati povsem enolično in popolnoma sinhrono? Kakšen dolgčas. Kje pa bo strast v vožnji? Samo še blagovne znamke naj prikrijejo, kot na primer na cigaretih. Potem bi naši respondenti izbirali samo še med dvaintridesetimi dejavniki pri nakupu vozila. Hahaha.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 444. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]