• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Ženskam, ki se enačijo z moškimi, manjka pravih ambicij«

Citat, ki ga je seveda izrekel moški – zloglasni ameriški psiholog Timothy Leary, me vedno znova vznemiri. Pa ne zato, ker me žali. Ravno nasprotno. Ker me na prav poseben način spoštuje in mi ponuja razmislek o današnjih bitkah žensk, za katere včasih čutim, da niso moje bitke.

»Petra, pa ti si tako ambiciozna!«

Stavek, ki ga v zadnjem času slišim ničkolikokrat. Največkrat od ljudi, ki me poznajo že vrsto let in niso iz moje stroke. Prijatelji, znanci, družina. Včasih zveni kot kompliment, včasih kot blaga opazka, največkrat pa kot opozorilo pred nečim strašnim. Nečim, kar bi se zgodilo, »če ...«. Mnenja o moji ambicioznosti v stroki so navadno bolj kruta, vendar se delijo drugim, nekje v ozadju, za mojim hrbtom. Zato se za njimi ne oziram. Vedno znova, ko me debata prisili, da razmišljam o svoji »ambicioznosti«, pa me preseneti njena definicija.

Ambicija je po definiciji močno hotenje, želja po uspehu in uveljavitvi, ki se navadno pojavlja v okviru ambicioznosti, lastnosti ambicioznega človeka. Ambicioznost je torej lastnost, pri kateri gre za vztrajno in splošno prizadevanje za doseganje uspeha, ciljev in dosežkov.

Ko berem njeno uradno definicijo, se ne morem znebiti občutka, da je ambicioznost strašna in nepopravljiva lastnost vase zagledanih posameznikov, ki so za doseganje uspeha pripravljeni storiti vse. Moje razumevanje lastnih ambicij pa je povezano z realizacijo mojega potenciala, predvsem z mojo osebno rastjo. Ambicijo enačim z močno željo po rasti, novih izkušnjah in izzivih, ki me nenehno spreminjajo.

V današnji družbi je ambicioznost pogosto lastnost, ki jo žal označujemo za negativni atribut. Po mojih izkušnjah pa je ravno ambicija tista, ki poganja ljudi, da dosežejo izjemne stvari. Pravzaprav uživam v sodelovanju z ambicioznimi ljudmi. So največkrat bolj strastni, predani in so za prave cilje pripravljeni iti dlje. Sprejemajo izzive in v njih uživajo. Vedo, da so ti potrebni za napredovanje in učenje.Ambiciozni ljudje prevzamejo odgovornost za lastno usodo in ne pričakujejo, da se bodo drugi uklonili njihovim potrebam. Imajo močno voljo in so odločni. Vedo, kam gredo in kaj morajo storiti, da pridejo tja. Sposobni so se spreminjati in se ne bojijo padcev, ki so nujni na poti do uresničitve ciljev. Vedno stremijo za priložnostmi, ki so tam zunaj za tiste, ki so jih pripravljeni videti in jih izkoristiti.

Ljudje s pravimi ambicijami niso sebični, še manj pa so vprašljive njihove vrednote. Imajo izrazito kolektivno zavest in so sposobni pristnega spoštovanja drugih. Na tiste, ki imajo močno voljo, prevečkrat gledamo s strahom, včasih celo zavistjo. Ambiciozni ljudje so iskreni do sebe, zato so iskreni do drugih, njihova volja pa je lahko nalezljiva.

Zato verjamem, da bi morali že majhne otroke vzpodbujati, da gojijo pozitivne ambicije in sanjajo večje sanje. Morali bi jih učiti, da so pozitivne ambicije pomembne, in jih naučiti, kako jih usmerjati v dobrobit družbe.

Ambiciozna in ženska

Drži. Sem ženska. Sem proaktivna, ustvarjalna, ne posedam naokoli in naredim vse, kar je potrebno, da se moje ideje in ideje tima kar se da učinkovito uresničijo. Po navadi vedno končam, kar začnem. Vendar se v mojih ambicijah skriva tudi nevarna past.

Ženske čutimo potrebo po nenehnem razdajanju. Čutimo se dolžne, da smo vedno v nizkem štartu – za družino, za tim, za posel, za ljudi, za svet. Veliko žensk zato v poslu izgubi stik s svojim bistvom, saj svoje življenje prilagodijo karieri ali poslovnim modelom in ne obratno. Skozi zgodovino so nas učili, da lahko v svetu, kjer igro vodijo moški, uspemo le, če smo dovolj možate in se brezglavo ženemo za ambicijami moških. Narobe. Uspemo lahko le, če smo zveste sebi. Ženske imamo intuitivno moč, da privlačimo priložnosti, ne da bi se za njimi brezglavo gnale. Predvsem pa se nam za to, da bi uresničile svojo vizijo, ni treba pretvarjati ali enačiti z moškimi. Živimo v času, ko smo ženske povezane bolj kot kadar koli prej in imamo moč, da spregovorimo, se aktiviramo, vodimo in soustvarjamo svet.

Angela Merkel, Susan Wojcicki, Christine Lagarde, Theresa May in druge močne ženske so na lestvici najvplivnejših žensk sveta, ker verjamejo, da so najboljša izbira za delo, ki ga opravljajo. Tja so jih pripeljale njihove ambicije.

Zato je prav, da se naučimo izbirati svoje bitke. Majhne ali velike, v ospredju ali zakulisju. Ni pomembno. Pomembno je, da se ne bojimo lastnih ambicij in jim upamo slediti.

Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski, 443. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]