• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako najti čas zase?

S konceptom časa smo bili vsi precej bedno seznanjeni. Po približno devetih mesecih zenovskega lebdenja v udobni tekočini, prepojeni s prijetnimi šumi, priklopljeni na dovod hrane, nam je mati narava dala prvo lekcijo o času. »Čas je, da se izseliš.« »Prosim?« »Ja, ven bo treba.« »Neeeeeeeeee!« Bolj kot selitev pa je to bila nasilna deložacija.

Po strašnem naporu smo bili potisnjeni ali potegnjeni pred zamaskirane face, nato smo jih »fasali« po ta zadnji in še bolj od te sovražili bolečino, ko so se pljuča ob prvem vdihu silno raztegnila in se napolnila z zatohlim, preznojenim zrakom porodne sobe. Zato smo protestirali z glasnim jokom in nismo razumeli, zakaj so tega vsi tako veseli. In kot da še vse to ni bilo dovolj, smo s čudežem rojstva prejeli še prekletstvo časa.    

Tempus fugit. Fakit.

Od tu naprej je bilo pretežno samo še hitenje. Čeprav so nam mame vse to sporočale z ljubkim glasom in zaljubljenimi pogledi, je bilo tudi življenje dojenčkov podvrženo strogemu urniku. Čas za previjanje, čas za hranjenje, čas za kopanje, čas za sprehod, čas za spanje ... Urniki so nam tako kaj hitro vgravirani v celični spomin in čas postane valuta, s katero v življenju nenehno trgujemo. Kot otroci žicamo, da smo lahko dlje na igrišču ali pred TV-jem, kot najstniki moledujemo, da smo lahko dlje na žuru in naslednje jutro molimo, da lahko dlje poležimo. Tudi ko smo naenkrat v službi, nam urnike določajo in čas razporejajo drugi. A to brez ljubkega glasu in zaljubljenih pogledov (no, tudi starši so nam te večinoma nehali odmerjati že po prvih žurih in poležavanjih), zato nam gre to resno na živce. Večino časa torej živimo po nareku drugih. V čas smo ujeti kot muhe v pajkove mreže – bolj ko se upiramo, bolj se zapletamo. Zato poglejmo pet premetenosti, kako čas učinkovito obračati sebi v prid:   

  1. Nazaj iz prihodnosti. Večino svojega odraslega življenja preživimo z mislimi v prihodnosti. Vse skrbi in strahovi so namreč zgolj naša pričakovanja o razpletu stvari. Torej o nečem, kar se še sploh ni zgodilo ali o nečem, kar sploh (še) ne obstaja. Ves čas preživet v skrbeh in prežet s strahovi je torej čas preživet v lastnih iluzijah. Skrbi in strahove pa najlažje preženemo tako, da delujemo. Delovati pa moramo tako, da uživamo v vsakem trenutku in ne samo za to, da preženemo skrbi. Če torej uživate v delu, ste si vzeli čas zase. Pregnane skrbi (finančne, strokovne, družinske ...) pa naj so le pozitivna posledica tega. Torej, nehajte nenehno živeti v prihodnosti in trojna zmaga bo vaša – uživali boste v delu, si tako vzeli čas zase in hkrati zmanjšali svoje skrbi.

  2. Nazaj iz preteklosti. Če že ne v prihodnosti, pa večino svojega odraslega življenja v mislih preživimo v preteklosti. To so hitro zavohale tudi korporacije. Instagram je s hashtagom #tbt (throwback thursday) pretkano programiral obnašanje ljudi, ki ob četrtkih v milijonih objavljajo svoje fotografije iz preteklosti. Načeloma nimam nič proti (tudi poslovno učinkoviti) nostalgiji, a če vam razkrijem, da beseda nostalgija v stari grščini v resnici pomeni »bolečina stare rane«, je to prevedljivo tudi v naše tokratno razmišljanje – živeti v preteklosti je za vaš obstoj boleče in neproduktivno, četudi je bila v primerjavi s sedanjostjo po vašem mnenju boljša. Če živite v preteklosti, si niste našli časa zase, ampak za nekaj, kar je že mimo. In to je mimo.

  3. Čas, ki je za druge, je lahko tudi čas zase. V prizadevanju za svoje dobro počutje se velikokrat ujamemo v pasti popolnih načrtov. V teh vse silno pogojujemo – dobro se bom lahko počutil šele, ko bom naredil to in to, dokončal tisto, zaključil z onim, si zagotovil tisto ... Takšna konfiguracija dobrega počutja je seveda sila naporna in se vam redko izide. Stavim, da boste tako porabili svoje celo življenje, ne da bi se po svojem silnem načrtu kadar koli zares počutili dobro. A dobro se lahko počutite v praktično marsikateri neprijetni okoliščnini. Pred kratkim sem bil na zelo surovem sestanku, kjer se je od negativne energije kar iskrilo (tudi v marketingu je na vodilnih položajih vedno več izjemno negativnih ljudi, ki se ne vzamejo v roke), a sem se odločil, da bom naredil miselni korak nazaj in brez čustvenega vpletanja zgolj opazoval situacijo. Medtem ko so se ostali lomastili, grizli in teptali, sem se počutil dobro že zgolj zato, ker sem vedel, kaj se dogaja in ker nisem dopustil, da bi me potegnili v svoj destruktivni tornado.

  4. Ne dovolite, da popolno postane sovražnik dovolj dobrega. Ko so stvari dovolj dobro narejene, si vzemite čas zase in ne crkujte v doseganju popolnosti. Ker se mi zdi, da je ta zapis dovolj dober tudi brez točke 5, si bom zato zdaj vzel čas zase. Hvala za razumevanje. ;)

Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski, 443. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]