• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kdo bo rešil novinarstvo?

Novinarji in zaradi njih tudi mediji v javnosti opravljajo posebno vlogo. Čeprav niso četrta veja oblasti in niso sedma sila, se nam brez novinarjev in novinarstva piše slabo. Kdo nas bo obveščal? Kdo na priljuden način izobraževal? Kdo bo v našem imenu skrbel za nadzor nad za oblastjo lačnimi posamezniki, ki jim interes skupnosti že dolgo ni nad lastnim interesom? In kdo nam bo v poplavi informacij na spletu, kjer se med najbolj vplivnimi »novinarji« znajdejo posamezniki, ki si kruh služijo z lažmi, demagogijo in sejanjem strahu, ločeval zrnje od plevela?

Ga lahko rešijo bralci?

Da danes bralci od medijev vsebino pričakujejo zastonj, smo si ustvarjalci vsebine krivi sami. Preveč z lahkoto smo jemali splet in ga mnogo predolgo tretirali kot nekaj »za postrani«.Velik del uglednih medijskih hiš, posebej pri nas, še vedno razmišlja tako. Preveč lahkotno smo več kot desetletje širokogrudno razdajali vsebine in premalo razmišljali o tem, kako bi lahko tudi to vsebino, kot smo stoletje črnilo na papirju, bralcem zaračunali. Splet je bil in še vedno je, podaljšek – vsebinsko in poslovno. In za to danes plačujemo zelo drago. Vsebina na spletu je v glavah bralcev in gledalcev postala nekaj samoumevno brezplačnega. Redki so primeri uspešnih splošnih medijev, kjer bi plačljivi model deloval. Še bolj redki so primeri, kjer bi bralci s prostovoljnimi prispevki uspešno zagotavljali kakovostno novinarstvo, ki je brez dvoma najdražji del medijskih vsebin. Bi lahko bralci nenadoma doživeli preblisk, razumeli, kaj je na tapeti in le odprli denarnice, ki so jih desetletja skrivali pred ustvarjalci vsebin? Ne verjamem.

Boj se rešiteljev iz politike

Ne samo, da si rešiteljev novinarstva iz oblastniškega vejevja ne želimo, danes najbrž za to tudi nimajo interesa. Predsednik s Twitterja je namreč dokazal, da medijev za svoj obstoj in delovanje ne potrebuje. Da so celo moteči, ker sprašujejo nadležna vprašanja, in brskajo tam, kjer ni treba. So uravnoteženi in pravični. Družbena omrežja so tudi politikom dala moč. Da povedo tisto, kar hočejo. Da zamolčijo tisto, česar jim ni treba. Družbena omrežja so lahko partijska trobila, kjer je lahko avtor vsak, ki to želi, in kjer so njihove ideje, posebej tiste, ki bi lahko bile razmišljujočemu novinarju etično sporne, dobile svoj necenzuriran prostor pod soncem. Obenem politiki novinarstva in medijev danes ne razumejo. Ne nove vloge, ki jo je novinarstvu namenila javnost, ne razmerij sil, ki se v svetu dogajajo s konsolidacijo distribucije in ustvarjanja vsebine, ne novih tehnik, ki danes oblikujejo novinarsko delo. Rešitelji medijev? Niti pod razno!

Bodo rešitev priskrbeli lastniki in kapital?

Lastniki medijev ne samo pri nas, temveč tudi v tujini, danes dihajo na škrge. Posebej založniki tiska, od nekdaj vajeni dvojih prihodkov – od oglasov in prodaje s črnilom ozaljšanega papirja –, so se znašli v resnih težavah. S konsolidacijo so za silo reševali kožo, a račun za slepo zagovarjanje obstoječih poslovnih modelov je izdan. Zdaj od preteklih poskusov obubožani sedanji lastniki za naslednji korak potrebujejo svež denar, ki ga nimajo. Ko je Jeff Bezos leta 2013 za četrt milijarde kupil Washington Post, so številni vihali nos, ga obtoževali mrhovinarstva in dvomili v njegovo sposobnost pomagati skoraj 140-letni instituciji, ki je rušila ministre in predsednike. A poznal je internet in Post v letih spremenil v najbrž eno najbolj modernih medijskih hiš na svetu, z vedno več bralci, prilagojeno digitalni eri, in, kar je najbolj pomembno, uspešno. Post danes ustvarja dobiček in goji najbrž najboljše novinarstvo nasploh. So torej lastniki tisti, ki lahko rešijo novinarstvo? Če imajo vizijo, znanje in posluh – zakaj pa ne.

Ključ bi lahko bili oglaševalci

Čeprav neradi priznajo, so kakovostni mediji in kakovostno novinarstvo zelo v interesu oglaševalcev. Res včasih »najedajo« z zoprnimi vprašanji in se pogosto lotevajo za oglaševalce tudi neprijetnih tem, a oglaševalcem so mediji s kakovostnimi novinarskimi vsebinami »kul«. Ker je sistem z njimi deloval več kot stoletje. Občinstvo je medije bralo, poslušalo in gledalo zaradi kakovostnih novinarskih vsebin, oglaševalci pa so preko njih dobili platformo z dosegom. V novi medijski realnosti se karte mešajo. Razmere so zapletene, platform je veliko in imajo različne zakonitosti in formate, doseg tradicionalnih medijev pa upada. Veliko več dela je potrebnega in veliko več stroškov nastaja z nagovarjanjem istega občinstva na drugačen način. In učinek zagotovo ni enak. Bi bili pripravljeni oglaševalci v tradicionalnih medijih za manj dosega plačevati več, da ohranijo novinarstvo, ker je to zanje pomembno? Kratkoročno zagotovo ne, a dolgoročno bi o tem morali razmišljati.

Največ lahko storimo novinarji sami

Zagotovo je treba za prihodnost novinarstva zelo resno pogledati tudi v ogledalo. V zadnjih letih smo se novinarji veliko preveč ukvarjali z mediji in vprašanji vodenja medijskih podjetij ter veliko premalo s prihodnostjo novinarskega poklica. Novinarstvo je zastalo in svet ga je prehitel. Spremenil se je način, na katerega naše občinstvo živi ter spremlja in sprejema medijske vsebine. Medtem ko smo se ukvarjali s tarnanjem glede nerazumevanja lastnikov in krivičnosti družbenih omrežij, je umrl koncept domačih spletnih strani, družbena omrežja so se izrodila v orodje za manipulacije, mobilni telefoni pa so postali najbolj uporabljana naprava nasploh. V drugačnem svetu naš način ustvarjanja vsebin ni več ustrezen in – to je treba priznati – naša vloga ustvarjalca najboljše vsebine je v poplavi drugih ustvarjalcev z enakim ali celo večjim dostopom in predvsem veliko več denarja izvodenela. A prilagodil se ni (skoraj) nihče. Da bi še naprej opravljali svojo funkcijo, bo to nujno. Pa zmoremo? Zagotovo!

Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski, 442. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]