• Facebook
  • Twitter
  • RSS

»Moje ime je Guayaquil in pišem se Ecuador!«

Kaj imajo skupnega Martha Stewart, Abraham Lincoln, Walt Disney, Vincent Van Gogh, Oprah Winfrey, Thomas Edison, Eduardo Maruri Miranda in Katy Perry? Vsi so doživeli hude življenjske padce, preden so postali uspešni na svojem področju.

Martha je svoj padec zaradi prevare na borzi doživela v zaporu. Walta Disneyja so pri časniku, kjer je delal, odpustili zaradi pomanjkanja domišljije. Edisona so v šoli imeli za neumnega. Katy so pred uspehom zavrnile številne glasbene založbe, Van Gogha pa so za časa njegovega življenja tako zaničevali, da svoje slave celo ni doživel.

Toda junakov ne definirajo le zmage in padci. Definira jih moč, da ne glede na to, kako nizko se znajdejo v življenju, padec vedno spremenijo v navdih za nekaj večjega. Veliko, veliko večjega.

El Presidente.

Verjetno ste v uvodu opazili vsiljivca. Eduardo Maruri Miranda (za prijatelje El Presidente) na Greyu velja za živo legendo. Spoznala sem ga šele pred kratkim, na srečanju Grey Global Council na Danskem. Na srečanje sem odpotovala z velikim cmokom v grlu, saj me je doletela čast, da skupaj z največjimi kreativci mreže preživim nekaj dni v najsrečnejši deželi naše celine, kjer smo kovali usmeritve v prihodnosti. Pa čeprav so sposobnosti, vrednote, talenti in osebne zgodbe prav vseh prisotnih presunljive, je Eduardova zgodba tista, zaradi katere sem znova našla svojo »supermoč«. Zato ta zapis delno posvečam njemu.

Če lahko o nečem sanjaš, lahko to tudi uresničiš.

Eduardo danes vodi Grey LATAM (Latinska Amerika). Regijo, ki je trenutno najmočnejša kreativna sila na svetu. Njegov moto je: »Če lahko o nečem sanjaš, lahko to, o čemer sanjaš, tudi uresničiš.« Zveni že slišano, dokler te trditve ne podpiše njegova življenjska zgodba.

Na Wikipediji lahko najdemo impresiven seznam njegovih dosežkov. Bil je predsednik najpomembnejšega ekvadorskega nogometnega kluba Barcelona Sporting Club. Leta 2014 je bil izbran med 25 najperspektivnejših poslovnežev Latinske Amerike in kmalu zatem kandidiral za predsednika države Ekvador, pod slavno parolo »Moje ime je Guayaquil in pišem se Ecuador«.

Agencija Maruri Grey je leta 2012 osvojila dva kanska leva. To sta bila prva kanska leva za agencijo in državo Ekvador, zato sta danes razstavljena v Narodnem muzeju ekvadorskih predsednikov, kjer slavijo največje uspehe te države (kaj praviš na to, Slovenija?). Lani so vse države Latinske Amerike skupaj pod Eduardovim vodstvom osvojile kar 31 kanskih levov. Kot politik je omogočil, da so Ekvador obiskali številni pomembni predstavniki svetovne politike, kot so Bill Clinton, George H. W. Bush, Mihail Gorbačov, Martin Luther King mlajši, Al Gore in drugi.

Kot član državne skupščine Ekvadorja pa je dosegel za mnoge izmed nas nepredstavljivo – spremembo ustavnega zakona o varovanju naravnih zakladov. Ekvador je po njegovi zaslugi postal edina država na svetu, kjer ima narava svoje pravice in jo ščiti ustava.

Vendar Eduardo ni izjemen zaradi svojih zmag. Veliko njegovih največjih zmag so namreč pospremili še večji padci. Že kot deček je sanjal, da bo spremenil svet. A kmalu je ugotovil, da sveta ne moreš spremeniti sam in da potrebuješ moč ljudi. Zato se je podal v politiko. Vedel je, da tvega vse. Na poti do svojih sanj je vedno znova ogrozil svojo družino, zdravje, imetje in ugled. Nogometni klub je moral zaradi neuspešnega leta (v državi, kjer je nogomet bog) zapustiti ob spremstvu tisočglave množice, ki je vzklikala: »Eduardo, ven!« Tik pred zmago za predsednika države je moral kanditaturo zaradi osebnega bankrota umakniti in tako razočaral več kot milijon podpornikov. Vendar nazaj gleda brez obžalovanja. Še vedno verjame, da tudi ko izgubiš vse, lahko vedno znova najdeš moč, da iz nič ponovno ustvariš »vse«.

Superjunaki v nas se prebudijo, ko smo na dnu in ne ko uživamo privilegije.

Ljudje se bojimo uresničiti svoje »velike sanje«, ker nas je strah, da nam bo spodletelo. V veliko primerih gre le za preživetveni nagon. Naši možgani so namreč programirani tako, da se bojijo vsega, kar bi lahko na koncu ogrozilo naše življenje. Če ne ubijemo medveda v napadu, nas bo ubil on sam. V veliko primerih se bojimo celo uspeha. Če nam namreč uspe, lahko izgubimo še veliko več kot prej. Zato raje ždimo v zavetju udobja.

V svojem življenju sem doživela kar nekaj padcev, ki so bili boleči, a žal neizbežni. Vendar danes vem, da so bili zame bolj pomembni kot dobre stvari, ki so jim sledile.

Ne rečem, da se neuspehov veselim. Sploh ne. Sovražim biti na tleh. Tako kot vi.

Vendar danes razumem, da neuspeh ni korak nazaj. Moje omejitve so lahko navdih, moj obup in frustracije pa ustvarjalna moč. Neudobne točke življenja so lahko naša odskočna deska za nekaj večjega.

Zato je danes moje ime Pogum in pišem se Grand Prix. Kako pa je ime vam?

Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski, 442. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]