• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako biti sam svoj Massi?

Ideja nujnosti trenerjev v športu nam je samoumevna. Ideja nujnosti mentorjev v glasbi nam je jasna in glasna. Ideja mojstrov in vajencev se nam sicer zdi preživeta, a hkrati še vedno smiselna. Zakaj si torej ideje trenerjev ne predstavljamo v siceršnjem življenju? Če brez trenerja ne gre, ko nekdo daje vse od sebe za najboljši tekmovalni rezultat, zakaj potem tega koncepta maksimizacije učinkov ne uporabljamo tudi v siceršnjem življenju?

 Da si izpolnjen, moraš biti izpopolnjen

Najbrž res ne čutimo potrebe, da bi nas kdo treniral za to, da se učinkovitejše vkrcamo na avtobus, da v rekordno hitrem času preklopimo med kanali in da nakupovalni voziček okoli polic zapeljemo v idealni krivulji. A vendar so v vseh naših življenjih področja, kjer moramo blesteti, če hočemo biti izpolnjeni. In da smo lahko izpolnjeni, moramo najprej biti izpopolnjeni. Naši prvi trenerji – starši – niso hodili v posebno šolo za trenerje, uporabili so vnaprej naloženi biološki program in tisočletno ustno izročilo ter nam otroštvo najprej pogojili s tisoče »ne-ji«. A ravnali so v dobri veri, ravnali so najboljše, kot so znali. V znamenitem slovenskem športnem žargonu – srce so pustili na igrišču. Kapo dol. Oziroma, kot smo od njih večkrat slišali – »kapo takoj nazaj gor!«

Tudi Aleksander Veliki je bil najprej majhen

Sicer za vas ne vem, a sam bi si pri tem, kar sicer že zelo dobro počnem, zagotovo želel še vrhunskega trenerja. Kaj šele, da bi me v veličino mojega poslanstva kdo vzgajal že od majhnega. Imeti izkušnjo überavtoritete, ki bdi nad vsako tvojo potezo, ker jo hoče narediti popolno in te skozi nadčloveški napor vodi k nadčloveškim dosežkom, je zagotovo privilegij. Aleksander Veliki najbrž ne bi upravičil svojega priimka, če ga ne bi mentoriral in »treniral« veliki Aristotel. A večinoma smo v življenju, ko pridemo iz rok staršev in učiteljev, nato prepuščeni le izbiri med tem, da se nehamo razvijati, ali pa, da postanemo trenerji sami sebi. Ker prvo ni opcija, razmislimo, kako biti sam svoj Massi v petih korakih:

1. Talent še ni dosežek. O tem v knjigi Predanost izvrstno piše Angela Duckworth, ki pravi, da s tisoči ur, vloženimi v razvoj talenta, najprej ustvarimo veščino. Šele z nadaljnjimi tisoči ur truda pa lahko z veščino ustvarimo dosežke. Ker pa v Sloveniji mehanizmi samopohabe dobro uspevajo, se vam lahko hitro zdi, da boga za kocine držite že, če ste talentirani. Talent se pri nas prevečkrat avtomatsko prevede v dosežek. Če tako trideset let živite v tem neproduktivnem samoprepričanju, naslednjih nekaj desetletij pa spet porabite, da se izvijete iz embrionalnega položaja, v katerem ste si v bridkem spoznanju resnice palec posesali do kosti, ste si sami krivi. Zato bodite pazljivi pri slovenskem trepljanju po rami, saj boste kaj hitro stari 78 let in še vedno »obetavni«.

2. Rast = stres + počitek. Tako preprosto enačbo do vrhunskih uspehov nam predlagata Steve Magness in Brad Stulberg, ki sta znanstveno dosledno preučevala vrhunske uspehe najboljših športnikov, poslovnežev in glasbenikov na svetu. Naj k temu dodam še svojo stoično perspektivo – to, kako gledate na stres, bo v veliki meri vplivalo na to, kako ga doživljate. Če ga doživljate kot izziv, bo to pozitivni stres, če pa nasprotno, vam bo pa trša predla. Avtorja zato predlagata, da si nalagamo »izzive, ki jih komaj zmoremo«, ki naj jim sledijo dobro odmerjene porcije počitka.

3. Vse je v glavi. Bolj klišejske stvari najbrž ne boste slišali, a na eni točki jo boste še kako razumeli. Uspešni ste lahko le, če v to verjamete z zadnjo razpoložljivo molekulo v vašem telesu. Pozitiven »psihoklepet« s samim seboj se lahko greste v neskončnost, a če v vas ždi užaljeni, prestrašeni in nejeverni Tomaž, boste delali uslugo vsem, ki niso nikoli verjeli v vas; vsem, ki so vam želeli, da se spotaknete pred črto in vsem, ki so vas želeli videti – ne na zmagovalnem odru, temveč na sramotilnem stebru.

4. Učite se na napakah. OK, dobili ste me. Obstaja še bolj klišejska stvar od prejšnje točke. A kaj ko tudi ta drži. Kot sem že zapisal pred kakšnim letom dni – napake so vaša navigacija do uspeha in čeprav bolijo, čeprav vam v kosti naganjajo strah, čeprav vas skrbi, kaj si o vas mislijo drugi, se bodo vse vaše napake, na katerih ste se bili pripravljeni kaj naučiti, na eni točki seštele v dolgo in visoko stopnišče do zmagovalnih stopničk.

5. Rutina (Maze). Za biti najboljši na svetu je treba kakšno stvar tudi ponoviti največkrat na svetu. In če jo boste ponavljali nadzorovano, premišljeno, skorajda znanstveno, bo Massi v vas nekega dne zagotovo »dal kapo dol«.

Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski, 438. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]