• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Tek na dolge proge

Pri vseh svojih obveznostih, ki si jih le redki lahko izbirajo in prilagajajo sprotnemu, vsakodnevnemu početju, je izgovor »nimam časa za to in ono« kljub vsemu pogosto privlečen za lase. Štiriindvajset ur ima vsak dan, vse dni v letu, če izvzamemo fizikalne zakonitosti, ki kdaj pa kdaj ponagajajo s kakšno milisekundo. Ves ljubi dan in noč, tristopetinšestdeset dni v letu ga pa res ni posla, šefa, naročnika, otroka, partnerja, starša, prijatelja, hišnega ljubljenčka, ki bi te osvojil in prežel, da ne rečem okupiral. Večkrat gre bolj, kot za »nimam časa«, za postavljanje prioritet.

Pa vendarle sem v zadnjih mesecih v svoji okolici srečevala ljudi, kolege, tudi mlajše, ki so si ali so jim specialisti postavili diagnozo izgorelosti. Celo na straneh MM-a so se pisale in brale že kar pretresljive zgodbe. Enega samega ali povprečnega recepta proti izgorelosti seveda ni. Kot sem zadnjič, se mi zdi užaljenemu organizatorju konference, kjer sem nastopila, poskušala dopovedati, da ni povprečnega potrošnika v Sloveniji, so le med seboj različni segmenti, pa še ti in njihovo število se razlikuje glede na to, na katero vrsto dobrin se nanašajo. Slušatelji iz tujine so se strinjali, da leva polovica Trumpa in desna Kim Džong Una ne predstavljata povprečnega svetovnega voditelja in dva krogca Audija s polovico Citroënovih strelic ne predstavljata povprečne blagovne znamke avtomobila.

Pa da ne bo pomote. Nisem (še; nikoli ne reci nikoli) ena izmed tistih, ki so zaradi dosedanje izgorelosti, naveličanosti, nezmožnosti ali premalo volje za prilagajanje ali še iz katerih drugih razlogov začeli novo kariero na področju osebnostnega razvoja, upravljanja časa, terapevtskih praks, vzhodnjaških zdravljenj ali zdravilstva.

O čem govorim, ko pišem o tekuje tako kot druga dela več kot desetkrat skorajšnjega prejemnika ali vsaj favorita za Nobelovo nagrado za književnost, nikdar pa nagrajenega japonskega pisatelja Harukija Murakamija, zanimivo čtivo. Ne znam in ne morem ga ponavljati. Sem pa stiskala pesti zanj vsaj pred štirimi leti, ko sem prav na dan razglasitve imela sestanek pri partnerju v Tokiu in že vnaprej potihoma vadila vljudnostno čestitko rojaku, ki je ostala na morda nikoli več potrebni zalogi.

Tek je v Sloveniji druga najbolj razširjena športna aktivnost. Če izvzamemo profesionalce, se s tekom kot ljubiteljsko športno dejavnostjo ukvarja vsak tretji Slovenec (vir: Mediana). Če se znajdeš v okolici Mosteca v večernih urah med tednom ali jutranjih urah med vikendom se zdi, da teče vsa Ljubljana. Eni kar tako, drugi z učiteljem ali vaditeljem. Kar vidiš, kako presneto pravilno postavljajo nogo pred nogo, tečejo tudi z rokami, vdihavajo in izdihavajo brezhibno natančno in preračunljivo, prav lepo jih je opazovati v vzneseni ali izčrpani drži.

Sama sem začela teči šele pred nekaj leti. Pravega vzroka se ne spomnim. Brez priprav, brez trenerja ali učitelja, YouTuba pa še ni bilo na voljo. V športnih copatih, ki sem ji pač že imela doma, v športnih oblačilih z zadnjega kupa v odročni omari, že davno namenjenega Rdečemu križu. Šalehar bi me zlahka pokomentiral kot kmetico.

Glede na to, da kaj dlje kot do vikendaške tekačice še nisem napredovala, razen med dopustom, rabim po navadi več časa za sprejemanje odločitve in nabiranje volje kot tisto približno uro čez drn in strn. Oprema ni več vprašanje sramote, domači so me obdarili z novimi materiali od glave do pete. Že davno sem razčistila sama s sabo, da mi ni treba tekmovati z nikomer niti se dokazovati na oznamčenih tekih ali maratonih, čeprav vse udeležence občudujem in cenim. Tek si preprosto lahko vzameš kot čas samo zase, stik s sabo, notranji pogovor, vrelec idej, razčiščevanje in relativizacijo problemov, kovanje načrtov, lebdenje izven sebe, duševni počitek in premor. V celoti ali posamično obstaja še kaj podobnega, tudi lepšega.

Tek je stik z naravo, vonj letnega časa, srečevanje in sestrsko pozdravljanje drugih tekačev in kolesarjev, spremljanje lokalnega utripa, v nekaterih okoljih spoznavanje družabnih interakcij. Tek je obred, premagovanje sebe in svojih skušnjav, preizkušanje lastnih zmogljivosti, za številne pa tudi tekmovanje s samim seboj in s svojim časom.

Eno zadnjih spoznanj je izboljšanje aplikacije na pametnem telefonu, ki mi je do nedavno merila desetkilometrsko, kar naenkrat pa le še devetkilometrsko isto progo, po kateri tečem najpogosteje. Sprva nisem mogla verjeti svojim očem in prikriti razočaranja, da v podobnem času pretečem cel kilometer manj. Samo po podatkih aplikacije, ki se je pojavila na trgu nepopolna, sčasoma pa se je razvila in meritev prilagodila dejanski razdalji. Še so področja, kjer popolnost res ni potrebna. In še je čas, da si vzameš čas zase. Za tek na dolge proge na katerem koli področju.

Članek je bil prvotno objavljen v novembrski, 437. številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na i[email protected]