• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Najboljša oglaševalska platforma

Moderno oglaševanje pooseblja McLuhanovo šalo: »The medium is the message.«* Bodimo iskreni – ko tvoj oglas sveti na 24ur.com, nimaš veliko možnosti za prijetno izkušnjo. Uporabnici ne bo fajn. Komaj bo čakala, da se ji umakneš s poti.

Oglaševanje se ti pokaka v glavo, zapiše Vyvian Raoul v naslovu knjige treh intervjujev s subverzivnimi umetniškimi kolektivi Public Ad Campaign, Brandalism in Special Patrol Group in težko bi ji oporekali. Toda boljši svet obstaja. Po internetnih kablih se pretakajo biti ene najbolj dodelanih oglaševalskih platform na svetu. Tam uporabnice in uporabniki prostovoljno pregledajo čez milijardo oglasov dnevno.

Ne vem, če se spomnite, ampak davnega leta 2012, ko je Facebook prvič začel eksperimentirati s promoviranimi objavami, je stavil, da bomo svoje objave promovirali uporabniki sami. Dizajnerji so šli celo tako daleč, da so uporabnikom brezsramno ponudili, da bo njihovo objavo videlo več prijateljev, če bodo le odšteli kakšen dolar ali dva. Eksperiment se je klavrno končal, Facebook pa se je osredotočil na korporacije in lastnike »Facebook strani«. Tinderju je na drugi strani uspelo prav to. Skoraj dva milijona ljudi vsak mesec plača vsaj 9,99 dolarja za promoviranje lastnega malega oglasa.

Tinder je pač samo še ena oglaševalska platforma. Kreacijo oglasov je sicer množično demokratiziral in ti oglasi so oglasi za naša lastna telesa in duše, vendar mu to še ne daje nobenega posebnega statusa. Obstajajo »oglaševalske agencije«, ki ponujajo Tinder »kampanje« in »CGP-je«, na drugi strani pa Tinder ponuja lastno implementacijo najbolj priljubljenih (uporabnih?) oglaševalskih produktov.

Na večini oglaševalskih platform je »retargeting« nekaj skrivnostnega, z vidika uporabnic celo zahrbtnega. Prejemniku oglasov nikoli ne povemo, da si želimo prav njega. Naša ljubezen ostaja skrita. Tinderjev »retargeting« poleg možnosti menjave lokacije pooseblja »super like«, kjer je mehanika enaka »retargetingu« v tipični spletni oglaševalski kampanji z dvema (koristnima) razlikama: najprej je »super like« izjemno redka dobrina. Tudi ko smo pripravljeni zapravljati evre, jih ne dobimo veliko. Potem je pa »super like« iskreni »retargeting«. Oseba, ki smo jo izbrali, ve, da ciljamo nanjo. Še več – to, da ciljamo prav njo, je tudi edino sporočilo, ki je eksplicitno preneseno, za razliko od tipičnega oglaševalskega ciljanja, kjer oglaševalec naredi vse, da njegovi nameni ostanejo prikriti.

Tinder je razvil tudi svojo verzijo programatskega zakupa. Sicer je tako imenovani »programatik« zapečen v Tinderjev osnovni algoritem (vendar je algoritmična resničnost podstat čisto vsake spletne oglaševalske platforme), vendar lahko uporabnice in uporabniki plačajo za funkcionalnosti premika na drugo lokacijo (in s tem ciljajo publiko v delu sveta, do katerega trenutno nimajo dostopa), ali pa izkoristijo »Tinder Boost«. Vrednostna propozicija »boosta« je privlačna vsaj toliko, kot je preprosta: naslednjih 30 minut bo vsaka oseba, ki odpre Tinder (in pade v okvir parametrov, kot jih določata lokacija, starost in preostali), najprej videla tvoj oglas.

Na koncu ne smemo pozabiti dobrega starega »inbound marketinga«. V praksi »inbound marketing« pomeni bolj malo, ampak če ga osmislimo kot nabor aktivnosti, s katerimi se potencialne stranke »lovijo na limance«, da jih potem kot maline obiramo in pretvarjamo v potrošnike, najdemo njegov ekvivalent tudi na Tinderju. Gre za najnovejši izum izpod prstov hollywoodskih dizajnerjev in programerjev – funkcionalnost »Likes You«, kjer lahko (spet, za evre) namesto brezumnega pometanja levo in desno občudujemo nabor ljudi, ki so nas »povšečkali« in si izberemo tistega ali tisto, s katero ali katerim bomo začeli naslednji pogovor.

Tinder je uspešno komodificiral spletne zmenkarije in glede koristnosti ali etične zaželenosti tega imate lahko svoje mnenje. Ampak dovolimo si komodifikacijo ljubezni vzeti zares in lekcije za oglaševalce se bodo pisale same. Zanimivo branje je žeA First Look at User Activity on Tinder avtorjev Garetha Tysona, Vasilea C. Perte, Hameda Haddadija in Michaela C. Seta. Članek primerja strategije, ki jih uporabljajo moški in ženske v iskanju seksa, objemov in ljubezni na Tinderju. Članek je objavljen na Arxivu, njegova vsebina pa presega omejitve tega sestavka.

Kar si moramo vzeti k srcu kot oglaševalci, je prav prepad med uporabniško izkušnjo naših lastnih oglaševalskih platform in Tinderjem. Dobesedno nepredstavljivo je, da bi lahko kdo potrošnike odbiral s takšno lahkotnostjo in učinkovitostjo, kot to počnejo milenijke na Tinderju. Zakaj je tako? Saj smo vendar »profesionalci«. Zagotovo smo dovolj sposobni in bogati.

Rad bi verjel, da je problem naša lastna samosabotaža. Strašljivo je pomisliti na svet, v katerem bi ob jutranji kavi lahko kot na Tinderju izbirali potrošnike, ki jih bomo napadli. Kar nas dela nelagodne, ni dejanski vdor v zasebnost internetnih profilov. Dokler si lahko lažemo, da ti profili ne predstavljajo intimnega življenja dejanskih ljudi, željnih ljubezni, lahko podatke brez težav zbiramo naprej.

*Medij je sporočilo.

Kolumna je bila objavljena v septembrski, 435. številki MM-aNa spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected].