• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Slika v sliki pove več kot 1000 na 1000 besed

Pred kakšnimi sedmimi leti sem prvič obiskal San Francisco. Start-upovska »scena« je takrat z naraščajočo hitrostjo pridobivala priljubljenost, Barack Obama je bil predsednik ZDA in Hekovnik je še vedno skvotal v kleti starega tehnološkega parka. To so bili magični časi – govorilo se je, da ima Slovenija največ raziskovalcev »umetne inteligence« na prebivalca med vsemi državami sveta. V San Francisco sem se takrat odpravil s prvo generacijo Hekovnikovih start-upov, kjer sem bil odgovoren za njihove predstavitve pred investitorji.

Eden izmed dogodkov se je odvijal v nekem »open-innovation« pospeševalniku, in ker so tam »pitchale« samo naše ekipe pred načeloma prijaznimi investitorji, smo se odločili, da bomo poskusili »pitchati« eno čisto malo za lase privlečeno idejo, ki takrat verjetno sploh ni bila zares izvedljiva.

Na ljubljanski univerzi so razvili programje za računalniški vid, ki je takrat (po nekih relativno arbitrarnih, a še vedno »globalnih«) metrikah delovalo najbolje na svetu. To je bilo naše izhodišče. Ker se nam je mudilo (da si predstavitve želimo, smo se odločili nekaj dni prej), smo morali čim prej poiskati primer rabe te tehnologije, za katerega bi lahko argumentirano trdili, da prinaša potencialno enormne količine denarja.

Naša zgodba je šla nekako takole: plasmá izdelkov (kot »product placement« prevaja PONS) je stalnica zavezništva med oglaševalsko in filmsko industrijo, ki vsako leto porabi več denarja za prikrito oglaševanje. Če je tovrstno oglaševanje ekonomsko privlačno, lahko pričakujemo, da ga bo v prihodnosti vse več. Takrat smo že lahko napovedali pohod analitike in radikalne personalizacije vsebin, tako da se je zaključek spisal sam od sebe: če imamo tako dobro programje za računalniški vid in tako natančen profil vsakega gledalca (ker serije se tako ali tako gledajo na internetu), lahko nekega dne v skoraj realnem času zamenjamo logotip na skodelici kave iz Starbucksovega v Barcaffè. To nam omogoča boljši izkoristek oglaševalskega prostora, več različnih virov financiranja vsebine in trilijone virtualnih dolarjev.

Investitorji so idejo pograbili z obema rokama in trajalo je, da smo jim dopovedali, da je to v bistvu samo test. Da mi še ničesar nimamo in da za zdaj iz tega ne bo nič. Na koncu nismo nikoli zasledovali tega brezdušnega produkta, kar se je izkazalo za čisto smiselno, ker tehnologija niti danes ni zares sposobna izvesti česa podobnega. Presenetljivo je bolj to, da je ta predstavitev stara več kot sedem let, pa bi človek še vedno brez težav verjel, da je to visokotehnološka inovacija. V sedmih letih se namreč spontana ideologija spletnih oglaševalcev ni premaknila niti centimeter stran od analitično avtomatiziranega razčlovečenja oglaševanja in čim večje dekontekstualizacije vsebine.

Ko sem pred dvema mesecema ponovno pristal v ZDA, mi ni bilo treba iti do San Francisca, da bi se srečal z našo »psihozico« izpred sedmih let. Ob pristanku v New Yorku mi je seveda zmanjkalo baterije v telefonu, pretvornika pa tudi nisem spakiral, tako da sem po nočnih ulicah navigiral s škiljenjem na zaslone drugih ljudi. Ko sem končno prispel v stanovanje in se prisesal na internetno dojko, me je pričakal digitalni oglas iz prihodnosti. Gospe in gospodje: »in-image advertising is officially a thing«.

Osnovna ideja za konceptom »in-image advertisinga« je v bistvu presenetljivo preprosta. Na internetu je veliko slik. Nekega dne bodo stroji lahko sklepali o vsebini teh slik. Ko bo to mogoče, bomo lahko oglas plasirali direktno v sliko. Tako bo moral Old Spice ponuditi samo tekst in sliko izdelka, algoritem pa bo poskrbel, da se bosta »kopi in pekšot« znašla na vseh slikah valov v nekem spletnem mediju. Kar je za spletno oglaševanje še posebej privlačno, je to, da bi se zaradi internetne infrastrukture tovrstne slike najverjetneje »zapeklo« na strežniku in bi se potem kot tipičen jpg servirale uporabniku. Tovrstna implementacija bi kot stransko posledico pomenila udarec v boju »proti« tako imenovanim ad-blockerjem, ker bi se oglasna vsebina servirala preko »čistega« kanala in bi kot takšna ad-blockerju ostala nevidna (vendar je večina trenutnih implementacij na srečo še vedno ranljiva pred ad-blockerji).

Najstarejši patent, ki varuje intelektualno lastnino, vezano na oglaševanje znotraj slikovnega gradiva, ki sem ga našel, je ameriški patent s številko US20080319844 A1, kjer izumitelji predstavijo sisteme in metode za avtomatsko pozicioniranje oglasov znotraj slik. Kot primera navedejo fotografijo smučarja in oglas za smučarske čelade ter fotografijo slikovitega potočka in oglas za fotoaparat. Patent je bil izdan 22. junija 2007. Dva avtorja omenjenega patenta sta podpisana tudi pod članek z naslovom Contextual in-image advertising, objavljenega na konferenci 16. ACM o multimedijih leta 2008. Od takrat je trajalo šest let, da je združenje IAB objavilo svoj primer »in-image advertisinga« (marec 2014). V ZDA danes ponudniki »in-image advertising« prodajajo z oglasi na Twitterju, v Sloveniji pa …

Kolumna je bila prvotno objavljena v julijski (dvojni) številki MM-a. Na spletu objavimo le 20 odstotkov člankov iz revije. Na MM se lahko naročite na [email protected].