• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Mislim, torej nisem

S svojimi mislimi na svoja življenja vplivamo bolj kot si, no, mislimo. Če mislimo pozitivno, je to že začetek pozitivnega. A s tem mogočnim človeškim orodjem se lahko tudi nenehno onemogočamo, sabotiramo in šikaniramo. Če mislimo, da nismo srečni, zdravi, uspešni in zadovoljni, potem najbrž tudi ne bomo. Kot je že davno razmišljal George Bernard Shaw – tisti, ki želi biti nesrečen, lahko to zelo hitro in učinkovito doseže. Samo misliti si mora, da je nesrečen.

Misliti vs. domišljati si

Ne domišljajte pa si, da lahko z dobrimi mislimi preostanek življenja v poletnem, lase mršečem vetriču spokojno prelebdimo v lotosovem položaju. Kot pravi Anton Trstenjak, v srečo je trpljenje že všteto. Sodobna domišljavost ima namreč veliko opraviti s tem, da ne razmišljamo več o tem osnovnem ravnovesju in življenjski resnici ter se raje obdajamo z zavajajočim prepričanjem, da lahko srečo oblikujemo tako kot tlorise svojih stanovanj. Seveda tudi sam živim v prepričanju, da lahko življenje živim in občutno oblikujem po svoje, a se dobro zavedam, da če v tem tlorisu podrem preveč nosilnih sten, se bo vsa teža zgrnila nadme. Zato se do stebrov v svojem življenju obnašam pazljivo in spoštljivo. Ti so družina, zdravje in služba. Pardon, ne služba – poklic. Poklic ima namreč boljši zven, pomen in namen. V službi služiš, za poklic si pa poklican.

Duša na prepihu

V nekem intervjuju, kjer so me nadlegovali zaradi značilno globokih izrezov majic, ki sem jih nekdaj nosil, sem se pošalil, da imam pač dušo rad na prepihu. A zdi se mi, da ko je naša duša resnično na prepihu, tega ne znamo in ne zmoremo prenesti, saj nas šibi že ob najmanjši sapici. V svetu, kjer je vse takoj dosegljivo, ne znamo več potrpeti, v svetu, kjer je zapovedana samo sreča, ne znamo več trpeti. Prijateljica psihiatrinja mi je razlagala, da ljudje hodijo po antidepresive že zato, ker jim je poginil hišni ljubljenček. Seveda nočem soditi o bolečini drugih, a naučiti se potrpeti in računati na to, da bo v življenju treba tudi trpeti, mora biti naše osnovno predznanje. Tako kot na Japonskem otroke v osnovni šoli z judom najprej naučijo, kako pravilno pasti, tako bi nas morali juda na zahodu učiti tako telesno kot tudi duhovno.

Sodelovenija

Preden želimo kaj postati, moramo sprva vedeti, kdo sploh smo. Slovenci imamo tu resno težavo, saj se zdi, da ne vemo več prav dobro, kaj je naša identiteta, poleg tega pa smo se v zadnjem času izurili v rušilno negativnem mišljenju. Čeprav smo, zgodovinsko gledano, izurjeni v trpljenju, pa smo v njem obtičali v zapriseženo statični vlogi. V vlogi prejemnika. Prejemnika trpljenja, slabih novic, slabih napovedi in ukazov slabih gospodarjev. Zato, bemtiš, je treba nekaj ukreniti. In če gre verjeti dognanjem kvantne fizike, se lahko k boljši družbi, boljšim odnosom in boljšim napovedim začnemo usmerjati že s pomočjo svojih misli. A na ravni naroda in države je to dosegljivo zgolj in le s sodelovanjem. Tako kot mora na milijarde celic v našem telesu sodelovati, da lahko oblikujejo naše telo (in v zdravem telesu je sodelovanje 100-odstotno), tako mora vsak posameznik v družbi sodelovati, da je lahko ta čim bolj zdrava in uspešna. Kolektivno pozitivno mišljenje bi lahko bil ta osnovni sunek v slovensko ta zadnjo, da začnemo verjeti v svojo boljšo prihodnost. Naj nas torej koklja brcne.

Trdnjava očetnjava

Ko je Charles Darwin izoblikoval svojo splošno teorijo evolucije, je zahod njeno osnovno idejo preživetja najmočnejšega zapopadel kot absolutno resnico in tako začel svet in naravo v navalu industrijske revolucije preoblikovati po svoje. Da smo obtičali v tako samopogubni obliki korporativnega kapitalizma, je znak, da je ideja preživetja najmočnejšega resno omejena. Mogoče je Darwin v idejo zanikanja višje sile od nas samih silil tudi zaradi tega, ker ga je njegov oče vztrajno in neizprosno gnal v duhovniški poklic. Njegovo negotovo vkrcanje na raziskovalno ladjo Beagle je bil njegov dejanski pobeg tako od očeta kot tudi od boga. Tudi Slovenci imamo težave s fotri. Ti so bili tlačani, odsotni gastarbajterji, nato so eni bili na napačnih straneh vojne in zato na napačnih straneh pušk itd. In te napačne strani nas dajejo še danes. Zato moramo začeti o sebi in naši skupni prihodnosti spet misliti družno in pozitivno. Seveda to ni lahko, ni pa nemogoče. Za začetek bo dovolj že, da si domišljamo, da lahko.

Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski, 432. številki MM-a. Revijo lahko naročite na [email protected].