• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Na kaj se rima oglaševanje?

Izobraževanje. In čeprav je znanje pri koncu abecede, je zame na prvem mestu. Zato sem bil izjemno vzhičen, ko so me povabili v Rim na priznano delavnico, ki je potekala med 18. in 19. majem. Udeležba na kreativnem izobraževanju je zvenela kot dobrodošel intermezzo med aprilskim SOF-ovim tekmovanjem za mlade kreativce in junijskimi Mladimi levi v Cannesu. Največji izziv pa me je čakal že takoj na začetku.

Gregor Vuk z udeleženci kreativnega ekspresa v Rimu

Et tu Vukus?

Prvič po desetih letih sem sedel na letalo. Čeprav nisem Rožle, obstaja kraj, kjer me izda pogum in ta kraj je v zraku.Priznam, do svojih nog čutim neizmerno več zaupanja kot do jeklenih kril, zato sem se letenju do zdaj izogibal kot severni pol južnega. Prizemljen se lahko z vsemi štirimi oklepam občutka, da krojim svojo usodo, med oblaki pa moja domišljija poleti predaleč in to s hitrostjo 800 kilometrov na uro. Sedel sem tik ob oknu, tako da mi ni preostalo drugega, kot da hipnotiziram svoj vrat v heksenšus in se ne menim za čudovito pokrajino. Z omejenim vidnim kotom in štirimi litri vode proti dehidraciji se je prizor bližal patetičnosti, vredni Woodyja Allena. No, če je Woody letel »iz Rima z ljubeznijo«, sem bil jaz namenjen tja na šesti Kreativni ekspres. Klub evropskih art direktorjev ustavi lokomotivo omenjenega elitnega izobraževanja za mlade vsakič na novi lokaciji. Do zdaj se je mudil na Dunaju, v avstrijskih Alpah, Amsterdamu, Münchnu in Helsinkih, tokrat pa v mestu tatov koles, če lahko verjamemo Vittoriu De Sici.

I'm Lovin' Italia

Pravo znanje se ne preverja na izpitih, ampak v praksi. Zato smo na Kreativnem ekspresu v rimskem Pi Campusu mladi kreativci iz vse Evrope reševali brif s področja tehnologije in dizajna. Mentor naše skupine je bil Bavarec Tom Batoy, glasbeni producent, ki je zakrivil himno McDonaldsa, jingle »I'm lovin' it«. Tako kot Leonardo obžaluje Titanik, se Tom kesa, da je napisal ta komad, saj ga njegov sloves spremlja povsod z zvestobo nemškega ovčarja. Samo v dvigalo mora stopiti, pa si že nekdo ob pogledu nanj mrmra slavno melodijo. Morda je ta jingle zanj res prekletstvo, toda poznam veliko ljudi, ki bi bili z veseljem prekleti na takšen način. V rimskem start-up inkubatorju sem bil del dobre skupine, predstavitev sem pripravljal skupaj z art direktorico iz romunskega Publicisa in dvema oblikovalkama iz italijanske in iz finske neodvisne agencije. Očitno smo tudi zunaj Slovenije tekstopisci kot pande; naj prosim nekdo preveri, če že nismo slučajno izumrli. Delovnega procesa našega tima ne bi opisal z izrazom možgansko viharjenje (brainstoriming), prej možgansko sončenje, saj smo ob odličnem vremenu delovne mize in stole zamenjali za zelenico pred Pi Campusom. Potem ko smo pomečkali nekaj trave in še več listov z idejami, je naša ekipa predstavila in demonstrirala nepričakovano rešitev. Dve vrsti, ki se izogibata drug drugemu, oblikovalca in inžinirja, bomo v zelo osebnem 48-urnem teambuildingu zbližali kar z lisicami.

Fine

Res je ironično, da sem se tako dolgo izogibal letenju, ko pa smo kreativci že po definiciji Petri Pani, papirnati zmaji, ki jih moraš trdno držati na tleh, če ne se iztrgajo in poletijo proti Marsu, pa ne čokoladnemu. Znanje opogumlja in dober odziv na idejo naše skupine mi je dal elan, zato sem komaj čakal na let nazaj. Tokrat sem se sprostil in užival v razgledu. Ob vstopu na letalo sem se ozrl k nervozni sopotnici, očitno moji reinkarnaciji iz prejšnjega življenja, ki je delala celo dramo iz zapenjanja svojega varnostnega pasu. Nasmehnil sem se, včasih si res sam sebi najbolj nevaren. Zato moraš odmisliti svojo malenkost, da lahko uživaš v stvareh okoli sebe. Na koncu je vsak režiser filma, v katerem igra, in danes sem razpoložen za nekaj bolj lahkotnega.