• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Nov trend: »Dig it« po Diggitu

Opažam pomemben in celo ne preveč presenetljiv trend, ki je povezan z delom v digitalni dobi. Trend vračanja k zemlji, preprostosti. V obdobju »internetarjev«, v času hipnih podatkov in v času, ko absolutno preveč časa preživimo za računalniki oziroma v razmišljanju o kibernetski realnosti, predvsem poslovnih življenj. V časih, ko nas je Omrežje potegnilo vase tudi na ravni osebnih odnosov. Številni trendi vladajo temu zmešanemu času, v katerem se delamo, kot da se gremo posel, kot po navadi.

Foto: Bojan Puhek

Sprenevedamo se, da nismo vsi iz dneva v dan bolj otopeli, ko se pretvarjamo, da se okoli nas življenje ni brutalno spremenilo. Kot da v nas ni napetosti, ki jo povzroča razkorak med pričakovanim in dobljenim. Ko smo se podali na podjetniške poti, smo sanjali o svobodi, o realizaciji sanj in talentov ter o tem, kako bomo bolj uspešni, z več časa in denarja, potovali v tem čudovitem neusihljivem svetu priložnosti, lepote, presenečenj in toplih ljudi. Žal smo se zbudili v svet, potopljen v denar (ki v resnici niti ne obstaja več), cinizme in brutalnosti, ki si jih kot otroci tudi v pravljicah nismo znali predstavljati. 

Pustimo ob strani stres, ki ga podzavestno v nas ustvarjajo strahovi, dvomi in negotovosti, povezane z multipolarnim svetom. Kot podjetniki se preprosto moramo delati, da vsega tega okoli nas sploh ni, razen če nam koristi. Niti se ne moremo izogniti stresu, ki nam ga povzroča internetna hitrost delovanja. To velja za vse nas, ki se ukvarjamo z digitalnim, virtualnim, trgom, ljudmi, procesi, tehnikami in kanali. 

Delamo se, da so samo trgi. Da je vsaj dopoldne vse le trg. Ne ljudje, temveč kupci. Ne osebe, temveč potrošniki. Množice posameznikov za poenostavljeno načrtovanje in vodenje poslov, pa tudi bivanje skalibriramo in premerimo sami sebe v persone, ki jim cinično nadanemo povsem človeška imena. Vse so samo trgi. 

Avtobomba, noži, eksplozije zvečer in zjutraj na avtobusu. Kaj moremo. Kar smo izvolili, pojejmo. Za kar smo se zavzemali, imamo. Važno, da imamo delo. Podobe, predstavljene na načine, da več ne čutimo. Da svoje najboljše misli in sokove jasno in glasno osredotočimo v en sam cilj: »Show me the money«. Pri tem nas ne moti, da smo kot celotne panoge popolnoma povozili stavke, misli, študentske ure in treninge etičnosti in smiselnosti naših vizij in poslanstev. Kajti že desetletja ne gre več za zadovoljevanje potreb ali želja. Že desetletja gre samo za izumljanje novih umotvorov, ki poženejo dopamine, serotonine in druge hormone sreče po našem telesu. In na koncu ustvarijo, vsaj za peščico, resen dobiček.

Poglejmo na primer turizem. Kaj je boljšega za slovenski turizem, kot to – ja, tako zelo cinični smo postali –, da je celoten Bližnji vzhod v razsulu, da se v centrih evropske moči ljudje bojijo drug drugega, da je sumničavost in stalna pripravljenost na pok dosegla in presegla stanja najtemnejših Irinih časov v Britaniji. A to je za majhne, nepomembne in zato bolj varne, super novica. Slovenija ne potrebuje globalnega miru, Sloveniji trenutne razmere na področju geopolitike močno ugajajo. Samo poglejte rezultate. Napovedi gospodarske rasti sežejo na že nenormalnih 3,8 odstotka za leto 2018. Tako dobro gre še marsikateri naši sosedii. Kako zelo razsust je svet, govori že podatek, da so turistične kapacitete na Balkanu, temu kotlu »vsega nerealiziranega, neizpovedanega in poganskega«, ki so se mu v devetdesetih letih vsi ogibali na široko, povsem polne in veliko bolj zasedene in donosne kot pred jugoslovanskimi vojnami.

Te misli me po navadi zelo utrudijo, a tokrat, v tem času in prostoru, jih jemljem le kot ugotovitve. Bolj neposredno, bolj osebno in tudi bolj realno pa me zadene neka druga misel, kar trend. In sicer vprašanje, ali je med nami kdo, ki se ukvarja z internetnimi posli in digitalnim poslovanjem, sploh iskren v tem? Ali smo vsi tukaj le zato, ker iščemo priložnost? Norost zlate mrzlice?

Vsi nad tridesetim letom govorimo tako rekoč isto stvar ... Da prihaja čas, ko bomo za vedno izklopili računalnik. Eden si bo kupil ovce. Drugi bo odprl turistično kmetijo. Tretji bo kmetovalec. Četrti bo gradil lesene hiše. Peti bo pomočnik v vrtnariji. Se nam je vsem zmešalo?

Samo da nam ne bo treba več prižgati te preklete mašine, ki nam je zadnjih toliko in toliko let prinašala uspehe, denar, odnose, probleme, stres in osmišljala našo službo. Ali nas je utrdil zlatokop. Smo končno spoznali, da računalniki niso nič drugega, kot naši krampi 21. stoletja? Pazimo, kaj si želimo.

Kot da to ni dovolj, mi sin pred dnevi pove, da kako dolgočasno službo imam, da ves čas v pisarni sedim za računalnikom. Češ da on bo pa pilot. Ne vem, zakaj se nisem zjokal, aampak ga le lepo objel. Vem pa, da je dobro, da se kolegice in kolegi sem in tja skupaj vprašamo, kakšen svet ustvarjamo. In tudi to, kakšen bo svet, ko bomo končno, zgarani od oglasov, vsebin, analitik, »just in time« dostav, optimiziranja, boljše uporabniške izkušnje in hitrejšega nakupnega procesa, utrujeni od nečimrnosti in polomljeni od ohranjanja samopercepcije, zares odklopili računalnike? Poskrbimo, da bomo imeli biti na kaj ponosni. Ne prozac, morda Platon. A danes je na vrsti Chomsky s svojo knjigo Profit pred ljudmi. Ali, kot bi rekel Steven Van Belleghem, moder in prodoren gost Diggita, avtor koncepta in knjige: »Ko digitalno postane Človek«.