• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Smehljaj v živo

»Gospod Ibrahim, ko pravim, da se smehljajo bogatini, hočem reči, da se smehljajo le srečni ljudje.« »No, tu pa se motiš. Prav smehljaj je tisti, ki te osreči,« med drugim piše v zgodbi Eric-Emmanuel Schmitt, doktor filozofije, v prevodu Maje Novak. Smeh je pol zdravja, morda celo več. Kako preprosto, a hkrati za številne še vedno očitno pretežko.

Že smehljaj, nasmeh ali samo ustnice navzgor so odkrita čarobna paličica, ki odpira vsa vrata in vzbuja povratno dobro voljo, posledično boljše razpoloženje. Navsezadnje tudi boljše odnose in večje zadovoljstvo, če že hočete.

Največ energije, da si prikličem smehljaj na obrazu, po navadi potrebujem ob ponedeljkih zjutraj. Ampak moji dragi me že poznajo, in ker so moji dragi, me obdarijo z nasmehom, hkrati pa pričakujem, da meni kdaj tudi oprostijo, če je še kaj kislobe ali se vidijo še rahlo stisnjeni zobje, kar oboje nakazuje zahteven dan in teden ali ne popolno zadovoljstvo s pripravljenostjo na nove izzive, če ne celo strah pred njimi. Toda pred časom sem se odločila, petek ali svetek, nasmeh. Boljše pozno kot nikoli.

Po navadi se tudi v ljubljansko pisarno peljem z avtom, redkeje s kolesom. V vsakem primeru parkiram za zapornico, ki nekdaj Delov kompleks loči od preostale okolice. Če ne omenjam drugih udeležencev v prometu na nekaj sto metrov dolgi poti, se najprej srečam z varnostnikom, ki mi s pritiskom na gumb odpre zapornico. Glede na njihovo razporeditev delovnih lokacij se pri nas izmenjujejo štirje do pet mladeničev in moških. Če bi jih videla brez delovne uniforme Suprime v svojih lastnih oblačilih kje drugje, na katerem drugem mestu, jim nikoli ne bi pripisala, da opravljajo isto delo, tako so si različni. Vsi, ampak čisto vsi pa mi moj jutranji smehljaj s pozdravom vrnejo s svojim pozdravnim nasmehom. No, ne samo jutranji, tudi čez dan, zvečer, ponoči, med vikendi in prazniki. Morda bi kdo rekel, da opravljajo nepomembno delo. Zaradi varovanja bi jih jaz zlahka pogrešala. Zapornice bi si sama najpreprostejše dvigala z daljinskim upravljalnikom. Bi mi pa manjkali kot neke vrste receptorji, kot najpogosteje prvi zunaj doma, s katerimi si nasmeh vrnemo z nasmehom in si polepšamo dan.

Zelo majhna je verjetnost, da so vsi brali Schmitta, ki z nasmeškom doseže vse. Skoraj vse.

Eden je vselej izjemno simpatičen in zgovoren. Komentira aktualno dogajanje v politiki, posebej pozorno na trgih, kjer delamo, prav podrobno pa Hrvaško, od koder prihaja. Je načitan, razgledan, povzema analitike in ima svoje mnenje. Komentira moje daljše odsotnosti, vselej z odkritosrčno privoščljivimi opazkami, v slogu: »Aaaa, ste bili na skijanju u St. Moritzu ili na toplome na Baliju?« Vestno mi prihrani cele izvode časopisov, kjer najde kar koli o meni ali Mediani, tako da press klipinga iz tiska sploh ne potrebujemo.

Vsi preostali, tudi različnih nacionalnosti, vključno s Slovenci, so manj zgovorni. Zmorejo pa vrniti ali ponuditi prvi pozdrav s smehljajem ali le preprost nasmeh z dvigom roke, nasmeh z vedrim pogledom, včasih samo v kotičkih privzdignjene ustnice. Različne nacionalnosti omenjam zato, ker želim poudariti, da smo nasmeha zmožni tudi Slovenci.

V zadnji raziskavi WIN GIA o stopnji sreče v 68 državah, se je najvišje, s 85 % neto sreče, povzpela Kolumbija, sledijo ji Fidži, Savdska Arabija, Azerbajdžan in Vietnam. Slovenija se je znašla v sredini, z 48 % neto sreče, ki predstavlja razliko med srečnimi in nesrečnimi. (vir: Mediana)

Že samo prvih pet držav in njenih prebivalcev je dovoljšen dokaz, da srečen narod nima neposredne zveze niti z BDP-jem niti z obliko vladavine, kot tudi ne s celino, podnebjem, starostno ali izobrazbeno strukturo prebivalstva.

Smehljaje, ki si jih izmenjujemo z varnostniki, bi lahko razširila na prav vsa področja, v odnose z vsemi ljudmi. Od nasmeška, ki ti ga vrne neznani dojenček ali prav tako brezzoba babica, do dobrih izkušenj v prodajalnah, lokalih, hotelih, na letalu, v uradih, tudi v zdravstvenih domovih in bolnicah. Ljudje okrog mene, z redkimi izjemami, ki se ne dajo, so prijazni, dobrohotni, dobronamerni, ne samo direktni prodajalci, ki mi zlasti zato, ker padem na vzajemne nasmehe, prodajo praviloma več in še kaj drugega, ne samo tisto, kar potrebujem.

Kljub sredstvom, ki jih najbogatejši Zemljani in start-upovci po svete vlagajo v razvoj umetne inteligence in robotov in kljub privlačnosti teme »kaj bo, ko bo«, vidim v današnjem in v svet v bližnji prihodnosti dovolj prostora za čustveno vpletenost ljudi: »Vljudnost je lepa. Prisrčnost je še lepša. Poskusi se nasmehniti, pa boš videl,« še pravi filozof Schmitt.

Članek je bil objavljen v junijski, 432. številki MM. Revijo lahko naročite na [email protected]