• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Bye-bye, bavbav

Današnji čas zaznamujejo strahovi. Od vsega plašenja, strašenja, spravljanja dlak pokonci in strašnega dela so strahovi najbrž bolj izčrpani kot kadar koli prej v zgodovini. Strahovi dandanes res garajo. Najbrž se svojim delodajalcem pritožujejo zaradi nečloveških pogojev dela. Na nas prežijo na vsakem koraku, so v vsaki novici, na vsaki položnici, na vsakem izvidu, na vsaki naslovnici, na vsakem računu. Strahovi so težki okovi sodobnega življenja. A zakaj se tako bojimo?

Aljoša Bagola

Strah je vedno v pričakovanju

Tako kot pri vsem, kar je vznemirljivo, so tudi strahovi vedno zgolj v pričakovanju. Pričakovanje naredi teren za strah. In ker smo navajeni pričakovati slabo, nas je strah. Pričakovati slabo pa smo navajeni zato, ker se – sploh Slovenci – ne cenimo dovolj, da bi si upali verjeti v to, da si zaslužimo dobro. Zato pa nas je vedno strah. Ker pa nas je vedno strah, smo jezni nase. In dalje – ker vedno živimo v strahu, v pod preprogo pometeni jezi in zato nenehnih občutkih krivde, pač ne moremo biti srečni. V takšni sestavi stvari se nam sreča lahko zdi zgolj to, da odplačamo kredit, preden nerešljivo zbolimo. In kako zelo narobe je to na lestvici od nič do deset? Sto. Sodobni strahovi so torej nevidni klopi, ki se debelijo z našo energijo, medtem ko mi počasi slabimo. Ker ne vemo točno, kje vse se nas držijo, jih ne moremo učinkovito odstraniti.

Lepo počasi

Nekoč sem v intervjuju nekega ameriškega glasbenika prebral, da je nove člane svoje skupine vedno preizkušal le z igranjem balad. Trdil je, da zna vsak igrati hitro, le malo pa jih zna igrati počasi in doživeto. In če se ozremo naokoli, vidimo, da je tako tudi v življenju – vsi znamo brezglavo hiteti, le malokdo pa zna živeti počasi in doživeto. Danes živimo po pravilu palca. In to dvojno – vse doživljamo pavšalno, čez palec, in vse hkrati drvi mimo nas kot objave, ki si jih s palcem na zaslonih svojih telefonov nenehno potiskamo mimo oči. Mogoče bi si morali izmisliti pravilo kazalca, kjer si nekaj dobrega izberemo in se na tisto osredotočimo. In še pravilo sredinca – da ko s kazalcem nekaj izberemo, vse drugo, kar nas hromi, straši in nervira, preprosto odj**emo. Ne bojmo se moči svojih sredincev.

Bojimo se samih sebe

V resnici se najbolj bojimo samih sebe. Bojimo se ustaviti, ker se v miru in tišini moramo soočiti s tistim, kar v resnici smo. Podoba namreč ni nujno vedno zgolj prijetna. Zato rajši hitimo, režiramo svoje življenje tako, da ustreza všečkljivim objavam in v potuhi, da je dandanašnje življenje pač hitro in vznemirljivo, ne iščemo miru. Vendar – a ne bi bilo grozno, da bi na smrtni postelji morali zaključiti, da je bilo vaše življenje zgolj všečkljivo? Da vam bodo na nagrobnik vklesali skupno število doseženih všečkov? Mogoče boste osvojili veliki kristalni nagrobnik in vsi bodo ponosni na vas. Razen vas samih. Carl Gustav Jung je dejal, da bi rajši kot zgolj dober bil celovit človek. Mi se pa moramo truditi, da smo rajši kot všečkljivi in všečni drugim všeč predvsem sebi.

Izganjalci strahov

Kot mi je na nedavnem kosilu pripomnila Manca Košir, nasprotje strahu ni pogum. Sta radost in ljubezen. Pri tem pa mislim, da je pomembna tudi ljubezen do sebe. In ta je kot nastavljanje ogledala. Ne ga nastavljati tako, da vas odblesk slepi, ampak tako, da se lahko čim bolj uzrete. Seveda zdaj po vsem zapisanem na življenje ne gledam le kot na igranje balad, prehranjevanje z Manco in strmenje vase. Ustvarjanje je še vedno ključ do izpolnitve. In tudi pri ustvarjanju so strahovi še kako prisotni. Ustvarjanja nas ni strah le, če v ustvarjeno ne damo nič sebe. A v tem primeru ni kaj dosti vredno. Vse, kar je torej pomembno vedeti, je le, kateri strahovi v življenju so vaši, kateri pa so od drugih in si jih vi samo prostovoljno in nezavedno vsakič znova oprtate na pleča. Ali boljše – na pleča svoje sreče.

Članek je bil objavljen v majski, 431. številki MM. Revijo lahko naročite na [email protected]