• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Vztrajati – ja, za vsako ceno pač ne

Očitno nisem za na ta svet. Ne enkrat, večkrat in vedno pogosteje si rečem to. V različnih situacijah, na različne teme. V zadnjem času vse pogosteje vezano na dejstvo, da še kar delam. In to pri svojih letih. Pa ne samo to, še vedno na istem področju. Kako to, da se mi še da, me nekateri odkrito vprašajo, drugi pa me le začudeno gledajo. Je to res tako nenavadno?

Kot otrok sem kdaj tudi pomagala stari mami pri delu na polju. Ne morem reči, da so bile od mene kakšne velike koristi. Krompir sem pa le morala saditi v vrstah in v enakih razmikih. Tudi fižol. Pa redčiti peso. Verjetno so bile njive kratke, ker je bila kmetija le samopreskrbna, meni pa so se zdele vrste neskončno dolge. Kaj šele, če sem morala nadaljevati v drugi in v tretji vrsti in tako naprej.

Spomladi je nekako še šlo, ampak vedno sem se naveličala kmalu pred opravljenim delom. Poleti, med počitnicami, ko smo pridelke pospravljali s polja, takrat je bilo še mnogo težje. Ne spomnim se, da bi bil kdo od otrok na morju, se je pa že kdo kopal na šoštanjskem bazenu, ki je bil v tistih časih eden bolj privlačnih daleč naokrog. Celo iz Celja so se cele družine prihajale kopat v iz Termoelektrarne Šoštanj ogrevano vodo. Kopalcem sem se lahko pridružila šele potem, ko smo pobrali ves krompir, ne glede na to, kako je bilo vroče, kako je žgalo sonce v oblečeno telesce. Seveda se v kopalkah ni spodobilo iti na polje. O zaščiti pred soncem ni govoril še nihče. Spomnim se, da sem pogosto rekla, da sem že naveličana. Zdaj pa sem res že naveličana. Tudi zakričala sem, naveliiičaaaanaaa sem! »Pa še naveličana delaj do konca«, je rekla stara mama.

Vztrajnosti so me privajali pri domačem branju in bralni znački. Vsakič, ko mi knjiga ni bila všeč, v šoli pa so zahtevali, da jo preberemo. Na spletu takrat še ni bilo kratkih obnov, starejših bratov in sester nisem imela, da bi obnovo prepisala od njih. Pa tudi učitelje sem imela dovolj stroge in zahtevne, da mi v resnici prepisovanje kratkih obnov ni prišlo niti na misel.

Pri tabornikih so nam še posebej privzgajali vztrajnost. Jutranja telovadba, četudi je taborni ogenj prejšnji večer trajal dolgo v noč. Umivanje v ledeno mrzli Savi, da je bila že kapljica čez zapestje preveč. Ravnanje slamaric, ki se zaradi zaležanosti že zaradi fizikalnih zakonov niso dale poravnati, in napenjanje šotorov malodane do pokanja šivov. Osvajanje veščin raznoraznih spretnosti, med katerimi se je lakota, ko si bil ves dan brez hrane, že še dala osvojiti, ves dan biti tiho, da si osvojil veščino molka mi je bilo pa res težko.

V krožkih, tako smo takrat rekli zunajšolskim dejavnostim, smo se vpisali na začetku leta in ne spomnim se primera, da bi kdo odnehal po nekaj tednih. Zaključili smo na koncu šolskega leta s tekmovanjem in z akademijo pri gimnastiki, revijo pri baletu, festivalom pri pevskem zboru, Vegovim tekmovanjem pri matematiki, razstavo pri ročnih delih, košarkarskim prvenstvom pri košarki, da ne naštevam naprej. Vztrajala sem/smo do konca. In naprej.

Nekatere teorije učijo, da potrebuješ 30.000 ur dela, vaje ali treninga, da se izpopolniš v neki dejavnosti. Razen redkih izjem seveda, ki imajo poseben talent in se znajdejo ob pravem času na pravem mestu. Za tiste, ki štejejo osemurni delovnik, praznike, dopuste in druge odsotnosti, se te ure razpotegnejo v dolgih dobrih šestnajst let. Oni, ki bi radi izstopili iz povprečja, naj bi se izurili v nekaj letih manj. Ampak kaj, ko je pa vedno nekaj novega. Človek, družba in odnosi v njej, tehnologije, metodologije, mediji, trg in gospodarski ter politični sistem, narava, vse se spreminja. Prav zato še kar vztrajam v trženjskem raziskovanju, pri delu, ki ga imam rada. Uporabna so vsa, desetletja stara znanja, kar naprej pa se seznanjam z novostmi, tudi s katerimi naročnikom pomagamo uspeti ali celo izstopiti iz povprečja. To me osrečuje. Čeprav cone udobja ni na vidiku. Edina stalnica so spremembe. Oguljena in prežvečena fraza. Nasprotno mojemu razumevanju jo pogumno doživljajo prenekateri vrstniki in za celega najstnika mlajši. V pogosto res napetih situacijah v katerem koli vogalu marketinga, na strani naročnikov, agencij ali medijev – poimenovano klasično, v novejšem razumevanju pa smo vsaj v nekem delu vsi vse – se odločijo za dejansko spremembo. Izstopijo iz panoge in začnejo delati nekaj povsem drugega, začnejo delati nekaj za svojo dušo. Nekaj, kjer vidijo nove izzive, kjer jih dejavnost in novo okolje, novi ljudje osrečujejo. Nikogaršnja, kolikor jih poznam, odločitev ni bila lahka. Vsekakor pa je bila pravilna. Tudi če se ne bodo našli v tej novi dejavnosti, glavno, da so pokusili. In, da če jih to ne bo osrečevalo, da bodo ponovno poskusili nekaj novega.

Vztrajnost je po mojem mnenju dobra lastnost. Vendar le do tiste mere, ko ti ni v nadlego, te ne izčrpava, najeda, razjeda in uničuje. Vsak deseti odrasli v Sloveniji (vir: Mediana) zasleduje življenje z izzivi, novostmi in spremembami. Eni se nagibajo k bolj korenitim, mi drugi samo razvojnim. Prav preplet različnih pestrosti nam širi obzorja in poganja male in večje spremembe, zaradi katerih nam res ne more biti dolgčas. Biti srečen pri svojem delu in delovanju naj ne bo privilegij. To srečo si je treba preprosto vzeti in potem vztrajati. Pa ne za vsako ceno. Le, dokler te osrečuje.

Kolumna je bila objavljena v aprilski, 430. številki MM-a.