• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Življenje ni tekma

Na začetku februarja sem se mudil na oglaševalskem dogodku, ki nagrajuje odličnost v zunanjem oglaševanju. Ta dogodek v ljubljanski Operi je vsako leto izjemno pripravljen in prav tako vpadljiv. Glasbeni gosti so uveljavljeni, njihovi nastopi spektakularni, povabljeni pridejo čedni in tudi po zaporednih gin tonikih ostanejo dosledno omikani.

Ker je bila naša agencija za povrhu prejemnik treh izmed štirih podeljenih nagrad, torej ni bilo razloga, da se ne bi dobro počutil. A medtem ko so na odru Laibach žgali Blitzkrieg, sem z nekim kljuvajočim občutkom v duši v sebi godrnjal. To nenehno tekmovanje me namreč že nekaj časa bremeni in iritira. Vsak dan tekmujemo za kreativne in delujoče ideje, vsak dan tekmujemo za posel, ni ga dne, ko nismo na kakšnem natečaju (z agencijo smo samo novembra in decembra tekmovali na sedmih in zmagali na šestih), hkrati nenehno tekmujemo na festivalih, nato nam, kreativnim direktorjem, seštevajo točke, sestavljajo lestvice in še kaj. Včasih se zato počutim kot križanec med razstavnim pudljem, pitbulom na steroidih, izurjenim za pasje bitke in zlatim prinašalcem, ki, bolj kot da naj je do vseh prijazen, mora nenehno prinašati zlato.

Doma v službi

Ko se je dogodek prevesil v družabni del in smo opravili s čestitanjem, laskanjem in fotografiranjem, mi je nekaj znancev, ki sem jih pozdravil ali pa so pristopili, reklo: »Hvala, Aljoša«. »Za kaj?« sem vprašal. »Za kolumno.« Prav tisti dan je bila objavljena spletna različica moje prejšnje kolumne o hvaležnosti. Ker iskrenost obravnavam kot ključno sestavino svojega pisanja, sem se odločil svoj prej omenjeni kljuvajoči občutek v duši kot tabasko nakapljati v kramljanje s kolegi. In bolj kot da bi jih ti odmerki iskrenosti motili, so bili katalizatorji njihovega iskrenega odziva. Tako sem nemudoma dobil pričevanja o četrti ali peti gastroskopiji, o strahu pred zahtevnimi telefonskimi klici od osmih zjutraj do enajstih zvečer, bil priča izpraševanju vodje marketinga o tem, ali naj zato, ker uprava zahteva vsakoletno 10-odstotno rast, začne hodit Slovence od vrat do vrat na silo futrat z jogurtom, in zmajevanju z glavo vodje blagovne znamke, ki je svoj vzorec prepoznala v nekaj let stari hčerki, ki se je sredi noči prebudila in se med hojo po hodniku do spalnice staršev obrnila in v šoku rekla: »Joj, pozabila sem vzeti telefon!« Čeprav ima le plastičnega, je že ta dovolj zgovoren. Kaj torej počnemo sebi in svojim otrokom?

Skrb le zase?

Ko sem se na poti do že opisanega dogodka sprehajal mimo bližnje knjigarne, me je tam večkrat izobešeni plakat opozarjal nekako tako: Poskrbi zase. Zaupaj vase. Pazi nase. Iz skrbi za celovito družbo, prizadevanja za dobre in smiselne skupne odnose smo torej pristali na osamljenem in osiromašenem individualizmu. Vsa ta trendovska duhovnost se več ne zdi kot opogumljajoči napotek biti v stiku s samim seboj ali vsaj navodilo, kako živeti modni eko-ego življenjski slog, ampak je očitno postala nujno potrebna protibolečinska tableta, ki odvzame vsaj malo ostrine, s katero sodobni svet s svojimi zahtevami vsak dan zareže v nas. Nemalo velikih podjetij je začelo v svojih čudovitih prostorih, kjer bi se zaposleni naj počutili kot doma in še bolje, zdaj izvajati še meditacije in treninge čuječnosti. Kar je precej svetohlinsko. Prvo kot prvo se moramo v službi počutiti kot v službi, doma pa se moramo počutiti kot doma. Meja mora biti jasna in postavljati jo bomo morali začeti sami. Ko vam Mark Zuckerberg navdušeno prodaja svoj pametni dom prihodnosti, se morate zavedati, da bo ta med drugim zaznal, ali imate res vročino, ko boste na službeni mejl ob 22:30 odgovorili, da jo imate.

Poskrbi za otroke

Če se nam zdi, da vedno bolj podivjanim zapovedim vedno manj razumevajočih upravljavcev sveta ponižno sledimo le odrasli, kot da smo res tako usodno vpeti v ureditev sveta le po njihovo, pa pozabljamo na svoje otroke, ki jih pustimo toksični in hromeči tekmovalnosti podlegati že v zgodnjih in občutljivih letih. Tekmovalnost nam je sicer bolj ali manj prirojena, a takoj, ko smo jo začeli institucionalizirati na prav vsakem koraku, je njen pritisk postal silovit. Pričevanja staršev otrok, ki obiskujejo najbolj zagnane in ambiciozne slovenske šole, so kar strašljiva. Najbrž bodo tudi takšna pričevanja otrok zagnanih in ambicioznih staršev svojim terapevtom. Prijatelj, ki živi v Londonu, je že ob kosilu pred dvema letoma zaskrbljeno razmišljal, kaj lahko še naredi glede pritiskov drage zasebne šole na njegovo hčerko. Obsesije ambicioznih staršev njenih vrstnikov jih silijo, da takoj po šoli anksiozno usklajujejo resne treninge baleta, klavirja, tenisa, plavanja in učenja tretjega tujega jezika. V šoli imajo nenehna preverjanja znanja in če želiš pripadati, mora imeti tvoj otrok za vsak predmet še svojega tutorja. A ko so bili objavljeni rezultati zadnjih izpitov, so se starši najuspešnejših otrok začeli bahati, da pa so to dosegli brez tutorjev in tako sprožili nov trend pritiskov. Govorimo o uspešnih kirurgih, bankirjih, profesorjih in podobno. Inteligentni in uspešni ljudje očitno niso vedno tudi najbolj pametni. Ali pa zgolj mislijo, da morajo svoje otroke robotizirati v neizprosno tekmovalnost, da bodo tudi oni inteligentni in uspešni. A to je uspeh po njihovo. Jaz ne vem, kaj bo moji hčerki pomenil uspeh. Lahko jo usmerjam, ji postavljam meje, vzgajam v dobro osebo z vestjo, nikakor pa je nočem zasužnjiti v idejo nujnosti nenehnega zmagovanja. Vse zapisano se mogoče zdi usodno, pa ni. Le bolj sproščeno se moramo naučiti živeti in bolj konkretno postavljati svoje meje. Ko bom šel mimo knjigarniškega plakata za bestseler, kjer bo pisalo »Poskrbi za zavese. Napolni vaze. Pazi na plesen.«,bom vesel, da bomo tudi duhovno spet vsi doma.

 Kolumna je bila objavljena v aprilski, 430. številki MM-a.