• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Preveliki in premočni Z-jevci in X-ovci

Val množičnih nakupov uspešnih slovenskih blagovnih znamk s strani tujcev se je umiril. Cockta, Barcaffe, Argeta in Alpsko mleko se lahko proizvajajo kjer koli zunaj Slovenije, ampak v Izoli še vedno zadiši po praženi kavi, ob nizkem zračnem pritisku še vedno zavejejo vonjave po pašteti. Fructal še naprej polni steklenice z goriškimi sadeži in tistimi od drugje.

Donat in Radensko bi verjetno težje črpali kje drugje kot v Radencih ali Rogaški. Po stoštiridesetih letih od ustanovitve Šumija in Josipinini razširitvi v tovarno bombonov ter po skoraj sto letih od začetkov Gorenjke v samostanu trapistov v Brestanici tuji lastniki še vedno ohranjajo proizvodnjo na naših tleh.

Pred nekaj dnevi mi je na večerni prireditvi znanec iz nekdaj slovenske pivovarne, kjer pivo polnijo že od leta 1825, rekel, da je prav, da so jih kupili tujci. Ker da so prinesli znanje, ki da ga je pri njih očitno primanjkovalo. Nisem prepričana, da so tudi vsi drugi, ki delujejo v dobro nekdaj slovenskih blagovnih znamk, enakega mnenja. Nekdanji veliki direktor Najboljšega soseda pravi, da je za Ivico stala država. Ne glede na ogromne kredite meni, da bo za njim stala še naprej. Naša država je tudi dolgo stala za, na primer, Muro in Polzelo in seveda bi lahko še naštevala, ampak se je na koncu naš denar razblinil v tisočih brezposelnih. Val nakupov slovenskih blagovnih znamk se je seveda umiril, saj je kapitalu le še malokaj interesantno.

»Janja, kaj se dogaja pri vas? Ne morem verjeti! Kot da je bila Slovenija en sam fotošop!« pogosto slišim začudeno vprašanje in zgrožen komentar na jugu. Južneje od naših prvih in drugih sosedov, od koder so tudi novi lastniki in še prihajajo. Ma, ne vem, odgovarjam in se branim. Premalo poznam prave razloge. Ne ukvarjam se s tem. Brez zveze, da nakladam politikantsko ali zašankarsko. To ni moj slog. Morda pa nam je manjkalo samo poguma. In iznajdljivosti. Morda pa se nismo znali povezovati. Nismo znali sodelovati. Ali pa Slovenec Slovencu ni privoščil uspeha. Ali pa ga je zaradi zavisti raje onemogočil. Pa saj ni nič narobe, če imamo tuje lastnike, saj zdaj blagovne znamke delajo še bolje. Rada dodam. V resnici seveda sploh nimam problemov s tujimi lastniki. Če bom zelo poštena, tujci še kako ne delajo samo po občutku, zelo potrebujejo neodvisne in objektivne tržne raziskave. Ampak v sebi, čisto v sebi se pa vseeno sprašujem, kje smo zares bili prekratki, kaj je zares narobe, kako to, da smo umanjkali.

»Res pa je, da najtežje prenesemo uspeh drugega. Ni mi jasno, zakaj,« je v intervjuju povedala Metka Krašovec, letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Hudo. Kaj pa vem, ali je to samo njeno opažanje ali je celo sama izkusila kaj takšnega, kar ji je dalo osnovo za to trditev.

En odgovor, ki so mi ga nasledniki načrtnega omejevanja Mediane ponovili po dolgih letih, je resničen. »'Mormo dat' še drugim kaj, da ne boš ti prevelika. 'Zdej maš' pa že vse medijske raziskave. Če ti to pustimo, boš premočna.«

Zanimivo, takrat, ko so se lobisti in veliki fantje iz velikih agencij sprva izmikali, nato pa mi res v obraz povedali, zakaj so »dali delat« raziskave še drugim, najprej svojim, nato tudi tujcem, sem jih poslušala, na skrivaj spustila kakšno solzo, nisem pa jih slišala. Šele te dni, ko mi je kolegica rekla, zakaj pa, da zdaj ni nič narobe, ko vse dajejo onim, sem jih slišala. In šele potem, ko sem prebrala nagrajenko in cenjenega kolego, ki mi je na pohvalo ob izdaji prevoda njegove slovenske knjige odgovoril: »Ful je zanimivo, kako (so) reagirali Slovenc(eljn)i in kako reagirajo Srbi. Slovenci (ljubosumno) tiho, Srbi polni pohval. 'Fak, kere riti smo, res!'« sem jih razumela. Delno. Samo delno. Ker je v resnici preveč povezav, pred katerimi si raje zatiskam oči. In naivno še naprej verjamem, 'what doesn't kill you makes you stronger' (kar te ne ubije, te krepi, op. ur.). Dokler vzdržiš. Ha, ha, ha.

Kako dolgo bodo zdržali mladi, se sprašujem. Spodbuden podatek za Slovenijo, da vsak peti želi doseči sam vrh v svoji karieri (vir: Mediana) je veliko upanje. Sploh ni pomembno, na katerem področju, v kateri panogi, na kateri ravni, glavno je, da imajo mladi ambicije. Tudi to je generacija Y, po malem že Z. Vseh dvajset odstotkov jih bo najverjetneje težko resnično doseglo vrh. Slej ko prej bo kdo omagal, ko bo dojel, da je poleg ambicij treba še veliko delati, eni pravijo garati, biti ob pravem času na pravem mestu, imeti malček sreče in znati sodelovati ter se povezovati. Razširjenosti ali stopnje zavisti nismo raziskovali. Upati je, da so se tudi drugi naravni kamni spotike že skotalili in raztreščili. Naj postanejo naši mladi tudi največji in najmočnejši.

Na uspešne športnike znamo biti še kako ponosni. Na uspešne podjetnike se že trudimo biti ponosni. Najbogatejši Slovenci počasi niso več zmerljivke. Izjemnim kulturnikom se poklonimo vsaj enkrat na leto. Lani se je začel projekt »Štartaj Slovenija«. Naj se miselnost nadaljuje vsak dan, ne samo pri uspešnih snovalcih in podjetnikih, ampak še v nedogled med vsemi. Da bomo znali prepoznati in omogočiti najboljše, ki bodo lahko postali preveliki in premočni ter se širili še na druge trge. Da bodo tudi domači Y-ci in Z-jevci imeli vse pogoje za doseči vrh in se nam ne bo treba čuditi, da najbolj sposobni odhajajo v tujino.

Kolumna je bila objavljena v marčevski  številki Marketing magazina (#429). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.