• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Hvaležen si si manj nadležen

Sam nisem človek zaobljub. Pa ne zato, ker ne bi znal držati obljub, pač pa zato, ker se mi je vedno zdelo, da nimam pretiranih razlogov za obračunavanje s škodljivimi navadami. Zaobljube so si namreč kot križ na pleča tradicionalno oprtali le januarsko zagrizeni abstinenti od kajenja, mastne hrane in alkohola.

Aljoša Bagola.

Šele kasneje so prišle drugačne zaobljube – o več potovati, si pritelovaditi »six pack«, vsaj pol leta govoriti v haikujih, se naučiti treh novih jezikov, jesti več avokada in brokolija, prebrati knjigo na teden in biti manj na Facebooku. Sodobne zaobljube je preobrazil ravno slednji, saj jih je preprosto #lojtrizirati in tako celo leto imeti legitimen razlog za objavljanje fotk sebe #nafitnesu, fotk svoje hrane #pofitnesu in svoje polgole fotke s potovanj, četudi ste zgolj brez majice šli na #Rožnik in ne na #Karibe.

Hvaležno novo leto!

Zaobljube so tako postale le še en voajerski predalnik, kamor trpamo trapasto obsedenost s samimi seboj. Zaobljube pa bi morale biti trening vzdržnosti. Fitnes za duha. Fitnes ne za trebušne, ampak za dušne mišice. Moja letošnja zaobljuba je zato ponovno biti hvaležen (ok, in napisati knjigo). Pa ne, da ne bi bil hvaležen človek. Zdi se mi le, da v svetu nenehnih presežkov in presežnikov pozabljamo na osnovno hvaležnost. Zdi se mi, da se ne zavedamo, da imamo izjemen privilegij biti ljudje. Rojeni smo z eno izmed najbolj spektakularnih tehnologij – s človeškim telesom. A ga imamo za samoumevnega. Obdani smo z enim najbolj raznovrstnih in čudovitih ekosistemov v znanem vesolju, a delamo vse, da ga uničimo. Naši možgani so se razvijali v čudovite smeri in ustvarili neverjetne reči, a jih še vedno raje prepojimo s fanatizmi in poceni vznemirljivostjo konfliktov. Takšni pač smo. Svet okoli sebe hočemo na silo spreminjati, ker mislimo, da se bomo potem bolje počutili. In ko ugotovimo, da občutek zadovoljstva pri tem ne traja prav dolgo, hitimo svet še malo spreminjati. Morali bi pa predvsem posegati vase in spreminjati svoje poglede na svet. Če se naučimo spet biti hvaležni, bo to dioptrija za dušo, korekcija našega pogleda na svet. Ker če si pogled na svet izostrimo, ga bomo manj zaostrovali.

Hvaležnost, hvala, ker si

Odkar imam družino, sem hvaležen za preproste stvari. Za to, da ima moj otrok za jesti, da imam dovolj časa, ki ga lahko preživljam z njim in z ženo, da živimo v državi z veliko dobrimi vzgojitelji in zdravniki, da nas naš predsednik bombardira samo s prismuknjenimi #objavami in ne s strupenim plinom, da se vsako jutro še zbujamo v mir v lastni, še kar delujoči državi. Ob vsej perverznosti današnjega sveta, ki ga najbolj opredmetita dejstvi, da se je prostornina nakupovalnih vozičkov v zadnjem desetletju povečala za trideset odstotkov in da v zadnjem desetletju odvržemo trideset odstotkov vse nakupljene hrane, nekaj ne delamo prav. A če hočemo svet spremeniti, moramo najprej začeti pri sebi. Vsak pri sebi. Čeprav vas vznemirljivost obvestil o všečkih sili v fotografiranje hrane, poskusite za spremembo poukvarjati s tem, da se zahvalite zanjo. Ja, da pomolite v sebi. Ali na glas. Kakor želite. Ko so me pred slabim letom začele refleksno spreletavati misli, da naj se zahvalim za hrano pred seboj, sem se sam sebi zdel trapast. Nato sem v enem izmed intervjujev z Novakom Đokovićem prebral, da počne natanko to – pred vsakim obrokom pomoli. Če je eden največjih in najboljše plačanih igralcev v zgodovini tenisa hvaležen za svoj avokado in sardine, ni razloga, da ne bi bili tudi vi. Sploh pa dobro dene – biti hvaležen je namreč vaša duhovna Merci čokoladica.

Kokakola

Kot sem že nedavno ugotavljal, je beseda hvala ključna za vzdrževanje osnovnih odnosov z drugimi. Je pa ključna tudi za vzdrževanje odnosa s samim seboj. Hvaležnost bo namreč spremenila vašo miselnost. Vsakodnevni nekajminutni tih poskus hvaležnosti vam bo filtriral ne le vaš nakupovalni voziček, ampak bo sito za vaše življenjske cilje in vrednote. Ko presojaš, preseješ. Ko se zahvaljuješ, se navdihuješ. Miselnost, da nam za življenjsko zadovoljstvo ni treba naokoli drveti s polnimi prtljažniki in da uspeh ni zadovoljevanje pričakovanj drugih ljudi, pač pa svojih, se torej začne s tem, da smo hvaležni za tisto, kar v resnici potrebujemo. Zato je hvala res mogočna beseda. Hvala je kot kokakola. Privošči si jo lahko vsak in je istega okusa tako za reveža kot tudi za milijarderja. Bodite torej hvaležni in sami sebi boste manj nadležni.

Kolumna je bila objavljena v januarsko-februarski številki Marketing magazina (#427/428). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.