• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Napake delaš le, če jih ne delaš

V zadnjem letu v svojih kolumnah strokovno noto nekoliko zanemarjam in se bolj posvečam samoizpraševanju o tem, kako živeti bolj kakovostno. Če primerjam svoje zdajšnje počutje s tistim pred letom dni, lahko mirno rečem, da sem kakovostno napredoval. Znam delati več napak, znam obračunati z občutki krivde, ki so kot lubadarji na koki rovarili v meni, če nisem bil vedno najboljši in če nisem vsem ustregel.

Znam biti sam svoj satelit, kar pomeni, da se znam ogledati od daleč in razumeti svojo neznačilnost in zato bolj ceniti vse, kar je lepega okoli mene. Znam si tudi postaviti boljša vprašanja o tem, kaj želim v življenju doseči in predvsem zmorem po hitrem postopku odsloviti ljudi, ki so mi zoprni, negativni in z njimi nočem izgubljati časa. Ko enkrat ugotoviš, kako si v resnici neznačilen, je pa to pravi čas, da postaneš značajen.

 

Ko si na tleh

K značaju pa sodi tudi to, da kdaj v življenju pošteno »biksneš«. To, kar je za vino starost, so za značaj napake. Napake značaj krepijo, ga delajo »žmohtnega«, izkušenega in privlačno brazgotinastega. To, da kdaj narediš napako, udariš mimo, da ti kdaj spodrsne, spodleti in zafrkneš vsem na očeh, pa je v Sloveniji nedovoljeno, nezaželeno in nedopustno. Oprostite, motim se – zelo je zaželeno! Ko Slovenec obleži na tleh, mu nihče ne ponudi roke, ampak navdušeno hitijo po kladivo in žeblje, da ga v privoščljivosti hitro pribijejo v talno fresko, kjer ždi kot trajno opozorilo za vse, ki v življenju poskušajo več od zapovedanega in dovoljenega. Resnikovi verzi »ko si na tleh in ko si sam« najbrž niso največji slovenski verzi, so pa zagotovo odlično opažanje slovenstva. Kdor je na tleh, v Sloveniji nemalokrat ostane sam.

 

Brez napak ni uspeha

Napake so sestavni del recepture uspeha, recepture življenja. Biti nekdo, ki si upa, je biti nekdo, ki bo slej ko prej storil napako. A biti nekdo, ki mu ni uspelo, a si je upal, je v mojih očeh še vedno neprimerljivo boljše, kot biti od vsega prestrašeni poniglavec, ki mu je mama za vse življenje zabičala pridnost in pokornost. Življenja v strahu pred napakami ne živiš, pač pa se v trajnem izogibanju napak izogibaš tudi življenju samemu. A vam ni pri (kako zanimivo, paradni slovenski smučarski disciplini) slalomu izjemno, kako smučarji in smučarke divjo napadajo količke? Tako se moraš zagnati tudi po strmini življenja! Da ti količek prebije ščitnike, telesu povzroči modrice in izbije kakšen zob. To so prave ovire! Ne da varno in počasi plužimo okoli njih in doživetju odvzamemo vso vznemirljivost. Postanite za hip sam svoj satelit in se oglejte od daleč – ali mimo ovir pazljivo plužite ali jih v vznemirljivosti življenja divje naskakujete? Če smo že pri smučanju – tu je še ena znamenitost iz našega genoma. Naši športni komentatorji začnejo ob odstopu tekmovalca s proge v hipu kričati: »Uuuuuu, kakšno napako je zdaj storil(a)! To ga(jo) je stalo uvrstitve!« In vsak takšen krik pogojuje tudi vse otroke, kot da tega ne slišijo dovolj že od svojih staršev. Slovenci bi tako radi življenje brez napak, kjer bi s prvim dnem točno vedeli, kaj nam ustreza in bi to nato ponavljali do smrti. Isti TV-program in isti nakupovalni seznam, potem pa še isti nagrobniki z istim k(l)esanjem »Užival(a) je v tem TV-programu in v tem nakupovalnem seznamu in v tem življenju brez napak. Blagor mu (ji)!« Torej, radi bi dolgočasno življenje.

 

Ker odgovornosti za svoje napake ne prelagam na nič drugega, ne pijem

Večina Slovencev napake počne le, ko so pijani, zadeti ali ljubosumni. Sam sem v življenju vse neumnosti in vse napake storil popolnoma trezen. Nisem bil še zadet, zadrogiran ali pijan. Evo, zdaj veste. Za marsikoga je to – sploh glede na moj videz – neverjetno in tudi med mojimi prijatelji je moja nepopustljiva treznost še vedno sveta trofeja. Eden mi je že davno zagrozil, da če se bom prvič napil s kom drugim, da se z menoj več ne bo pogovarjal. Nekoč me je tako nekdo, ko sem mu razložil svojo abstinenco, vprašal, na čem pa sem potem. Odvrnil sem mu, da na domišljiji. Naši možgani so namreč sam svoj kemik in tako sem se znal v ekstatična stanja spraviti brez sintetike, marihuane, koke ali alkohola. Ti so vedno zgolj opravičilo, prelaganje bremena na nekaj ali nekoga drugega. »Joj, ne vem, zakaj sem to naredil, bil sem pijan!« To je brez zveze, napake moraš znati delati s polno odgovornostjo in zanje znati prevzeti posledice. Seveda pri tem ne govorim o zločinih, zlodejstvih in podobnem. Govorim o osnovnih stvareh – da si sposoben iti iz cone udobja in življenju nastaviti lice, da te čezenj klofne tako, da se zvališ po tleh. Ko sem se pred letom dni popolnoma zgaran pri sebi odločil veliko stvari spremeniti, me je prijatelj, ki je hkrati naš naročnik, opremil z dobrim priporočilom: »Da se ne zjebeš, lahko včasih tudi kaj zajebeš.« Zdaj sem si to priporočilo nekoliko preobrazil v »da lahko rasteš, moraš delati tudi napake«. Napake, in ne uspehi, so namreč naša prava navigacija skozi življenje.

 

Kolumna je bila prvotno objavljena v decembrski, 426. številki MM-a.