• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kako postati svinjsko bogati?

To je vprašanje za milijon evrov. Za najmanj milijon. To je vprašanje, s katerim se danes ukvarja skrb vzbujajoče veliko število ljudi. Bogatašev je dandanes že toliko vrst, kolikor je pasem psičkov za v torbico Louis Vuitton. Ljudem materialno bogastvo postaja ključni cilj v življenju, zaradi česar zaslepljeno hitijo v ultra bogatenje. Toda, kaj se zgodi, ko svoj cilj dosežejo? Ko so nesramno bogati? Spijo bolj mirno? So srečni? Zadovoljni? Izpolnjeni?

Notranja oprema

Svet snet s tečajev in na prepihu »pocenskih« vrednot je pač nagnjen k debeljenju denarnic in navijanju številk na bančnih računih. Ali vsaj dajanju vtisa o tem. Slovenci pri tem nismo nič drugačni. Poglejmo samo na naše ceste. Stoječ v koloni lahko občudujete vse prestižne blagovne znamke avtomobilov, ki visoko odmaknjeni od vozišča sporočajo visok standard lastnikov. Ali pač? V Sloveniji ustvarjamo fenomen, ki je zanimiv manj avtomobilsko, kot je psihološko. Slovenci glede na svoj standard kupujemo znamke avtomobilov, ki si jih ne moremo privoščiti, zato pa pri tem izberemo najpreprostejšo možno notranjo opremo. Če bi lahko za še nižjo ceno namesto sedežev izbrali plastično vrtno garnituro, bi čisto vsi vozili audije. Glavno, da se vidi navzven, mar ne? Notri pa ni važno, kako je. In prav to je metafora novodobnega bogastva. Dovolj je, da se bleščiš navzven, da izgledaš pompozno, da medtem ko ti ošabno molčiš, namesto tebe kričijo imena znanih modnih oblikovalcev in da daješ občutek premoči in prepomembnosti. Navznoter pa lahko ostaneš siromašen kar se da. V nemalo primerih je celo simptomatično, da bolj kot so bili ljudje notranje siromašni, lažje in bolj brezkompromisno so bogateli. Razvpiti šef uprav največjih ameriških korporacij Al Dunlap ima po vseh kriterijih sociopatski in psihopatski značaj. Človek brez trohice empatije. Zato ni čudno, da je njegov vzdevek »motorna žaga«. A tako kot lahko brez empatije (in brez terapije) hitro pristaneš v zaporu, tako lahko tudi hitro sediš na gori denarja.

Kaj se je pa tebi zgodilo?

V publikaciji brezdomcev Kralji ulice sem pred meseci prebral uvodnik, kjer urednica govori o tem, kako džankijem, brezdomcem ali ljudem na robu družbe vsi zastavimo isto vprašanje – »kaj se je pa tebi zgodilo, da si postal to?« In nato doda izjemno opažanje – tudi vse nezdravo ambiciozne ljudi bi lahko vprašali podobno – »kaj se je pa tebi zgodilo, da si tako prekleto povzpetniški?« Moj namen ni sramotenje bogatašev. Živimo v zmotnem prepričanju, da so bogataši zlobni. Ne, niso. Le kapacitet za poistovetenje z drugimi po navadi nimajo. In tudi oni trpijo za isto hibo kot vsi drugi – osredotočajo se na tisto, česar nimajo. »Novo«, »večje«, »dražje« ni le trajno zapisano na naše nakupovalne sezname, ampak je zakodirano v naše mentalne programe, saj s tem zmotno nadomeščamo svojo resnično rast. Tam zunaj je zmeraj nekaj, kar si tako močno želimo samo zato, ker si tega (še) ne moremo privoščiti. A, kot ponovno pravim, je to »tam zunaj«. Nihče se, bogat ali reven, več ne ukvarja s seboj in s tem, kdo smo globoko v sebi.

Klic siren

V oktobru svetovnemu dnevu duševnega zdravja hitro sledi svetovni dan boja proti revščini. Če bi znali biti resnično srečni, ne bi potrebovali nobenega. Sam delam v industriji, ki ustvarja zapeljiv klic siren, ki vas s čudovito fasado učinkovito vabijo med čeri zunanjih stvari. K utvari sreče. Sam gledam ljudi, ki so v tej in njej podobnih industrijah materialno obogateli, a se pri tem čustveno osiromašili, fizično iztrošili, zamudili rojstne dneve svojih otrok in na dopustih ves čas zrli v računalnike in telefone. In tudi sam živim v utvari, da si moram prigarati dovolj denarja, da se bom lahko počutil varno. Kako neumno, mar ne? Varni in srečni bi se morali počutiti zato, ker premoremo ljubezen, ker lahko v njej vzgajamo svoje otroke in ker nam je dano samozavedanje in lahko spoznamo to, kdo smo v resnici. Ali otrokom takrat, ko od nas potrebujejo ljubezen in občutek varnosti, pokažemo svojo denarnico? Ne, objamemo jih in jih v navalu največje ljubezni in sreče močno stisnemo k sebi. Ali boste svojim otrokom namesto tega, da naj življenje in v življenju ljubijo, da naj se ne bojijo in da naj se uresničijo, rajši rekli, da naj postanejo bogataši? Upam, da ne. Zato sem se spomnil na neko daljno zabavo prijatelja, ki sodi v krog bogatih in vplivnih. Ta je, potem ko mi je naročil rundo špricarjev, svojega vplivnega prijatelja pijano posmehljivo vprašal: »Ti, kdaj boš Bagoli konsolidiral finance?« Nekdanji finančni minister me je pogledal ter hladno kot špricar, ki sem mu ga ravno postregel, odvrnil: »Bagola nima financ.« Rekel sem si: »Hvala bogu.«

Kolumna je bila prvotno objavljena v novembrski, 425. številki MM-a.