• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kaj boš? Prijaznost, prosim.

Delo v gostilni te pripravi na vse – biti moraš izvrsten komunikator, šarmer, diplomat, psiholog in dober prodajalec. Za šankom poslušaš vse mogoče zgodbe in jih moraš znati pripovedovati tudi sam.

Aljoša Bagola.

V najstniških letih sem bil natakar v gostilni svojih staršev v Prekmurju. A tudi, ko sem že z obema nogama na polno zakorakal v oglaševalsko kariero, sem še vedno kelnaril. Ob vikendih sem se ob študijskih in delovnih obveznostih vozil pomagat staršem, pri čemer smo bili z bratom in sestro nekateri abonirani za šankom, drugi v kuhinji. Delo v gostilni te pripravi na vse – biti moraš izvrsten komunikator, šarmer, diplomat, psiholog in dober prodajalec. Za šankom poslušaš vse mogoče zgodbe in jih moraš znati pripovedovati tudi sam. V gostilni sem se naučil skoraj vsega, kar potrebujem v oglaševanju.

Če je v gostinstvu včasih prevladovala dunajska šola, so jo dokončno nadomestili dunajski zrezki. Če je bila omika včasih bolj prisotna kot danes tatarska omaka, bi jo moralo danes tričetrt ljudi poguglati. Zato se ob splošnem pomanjkanju sprejemljivega obnašanja današnjih časov ne gre čuditi, da kost v grlu velikokrat občutimo že, ko nas strežno osebje ogovori. Tako sem presneto presenečen, če v ljubljanskem kafiču namesto standardiziranega »Kaj boš?«, v ošabni intonaciji brez pozdrava in s kislim zrenjem mimo tebe, kot da bi oseba trpela zaradi v zadnjik zataknjene olupljene limone, dobim kaj že za odtenek prijaznejšega. »Kaj boš?« pa seveda ni pogojen s tem, da se z natakarjem ali natakarico zelo dobro poznava, ampak je zgolj še ena indikacija katastrofalnega stanja kulture obnašanja našega naroda.

Če bi me oče kdaj zalotil pri takšni obravnavi gostov, bi mi dal ključne besede gostinstva (»Dober dan!«, »Želite?« in »Hvala!«) tetovirati na čelo. Če bi me pri mizi zalotil brez nasmeha, bi mi dal trajnega izdelati pri kirurgu Planinšku. A ne gre za neiskrene nasmehe, čeprav so vsaj za odtenek boljši od zgolj mrkega mrmranja. Gre za to, da se pri vsaki stvari lahko potrudiš, da ti jo je lepo delati. V svoji karieri sem vedno spoštoval vsako priložnost in vsakega, s katerim sem imel opravka. Priložnosti niso samoumevne. V trenutni situaciji tako ni več samoumevno, da si lahko vsaka družina privošči nedeljsko kosilo ali gre na pico, tako kot včasih. V Prekmurju, kjer lahko to v oštariji opazim iz prve roke, si mora obisk gostilne v teh časih marsikdo namensko privarčevati. Zato si tega ne sme drzniti pokvariti noben natakar, kaj šele lastnik.

Če v Los Angelesu natakarji in natakarice pregovorno vsi želijo uspeti v filmski industriji, se zdi, da pri nas, razen redkih prijetnih izjem, hočejo zgolj za šefa zadovoljivo od šanka do mize prenašati naročeno. Kot da so skladiščniki. Natakarji pri nas so, razen izjemoma, neizšolani za to delo. Natakarji, razen izjemoma, niso lastniki lokalov in ker ne čutijo neposredne finančne odgovornosti, jim je malo mar, ali se bodo gosti vračali ali ne. Zato za dvig spoštovanja poklica in posledično dvig splošne kulture spoštovanja ne bi bilo slabo, da POP TV investira še v gostilno, ki išče šefa strežbe. Brez heca.

Vsak strokovnjak vam bo na vprašanje, kaj je v sodobnem marketingu najpomembnejša stvar, odgovoril, da je to odnos. Za odnose pa ne rečemo zaman, da jih je treba zgraditi. Grajenje pa – kot ve že vsak froc v peskovniku – ni tako preprosta stvar. Treba je pljuniti v roke in ne v juho ter se potruditi. Kot o odnosih pravi Kapferer – podjetja proizvajajo izdelke, ljudje pa kupujejo odnos z znamko. Naj to prilagodim – v gostilnah točijo pijačo in kuhajo hrano, ljudje pa želijo biti gostje. Dolžnost natakarja zato ni, da nataka in streže, ampak, da je gostitelj.

Gostinstvo zagotovo ni preprosto. Zahteva ogromno odrekanja, celo življenje pregaranih vikendov in praznikov, nenehen stik z ljudmi, ki zna biti izčrpavajoč in naporen. A biti gostitelj je lahko izpolnjujoče poslanstvo. Kot tudi poučna prehodna služba. Skoraj vse, kar pri tem potrebuješ, je »Dober dan!«, »Želite?« in »Hvala!«.

 

Kolumna je bila objavljena v septembrski številki Marketing magazina (#423).

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.