• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Ko LinkedIn postane Facebook

LinkedIn je postal za spoznanje bolj kultivirana različica Facebooka, kjer kraljujejo generične čestitke ob priložnosti, da si se uspel v službi obdržati še eno leto, manjkajo pa le še oglasi za najboljšo manikiro. Kako je to možno?

Bojan Amon

Pekač z grdobino (ali morsko žabo, nisem prepričan) in kupom zelenjave, pripravljen za peko, poleg njega pa buteljka. Ta fotografija se mi je danes na (ne več) strogo profesionalnem omrežju LinkedIn prikazala prva. Druga je bila infografika o tem, kakšen bi moral biti pravi šef. Vsi dvomi so odpadli. LinkedIn je postal za spoznanje bolj kultivirana različica Facebooka, kjer kraljujejo generične čestitke ob priložnosti, da si se uspel v službi obdržati še eno leto, manjkajo pa le še oglasi za najboljšo manikiro. Kako je to možno?

LinkedIn ima, tako kot druga družbena omrežja, precej kratko zgodovino – a daljšo od bolj sproščenega in zasebnega »sorodnika«, s katerim si deli osnovno barvo logotipa. Dve leti pred Facebookom se je namreč pojavilo omrežje, ki je profesionalno mreženje in kadrovski lov pripeljalo v digitalno dobo. Začetki so bili obetavni – človek si je z nekaj kliki ustvaril vse zavisti vreden poklicni profil, prodiral do novih trgov in hitreje prišel do nove službe. Ne razumite napak – LinkedInu tudi danes ne gre slabo, prav nasprotno. Pred dnevi so objavili poslovne rezultate prvega četrtletja in javnosti obelodanili višji dobiček od pričakovanega – 761 milijonov evrov. Tudi število uporabnikov še vedno raste – teh je že več kot 430 milijonov. A medtem ko je navedena količina zgovorna, menim, da je prav ta postala LinkedInov največji problem.

Veliko uporabnikov tega omrežja ni odraslo v digitalni dobi, zato je bila tovrstna oblika profesionalnega udejstvovanja nova. Za mnoge še vedno je, kar dokazujejo profili raznih članov uprav in predsednikov uprav večjih slovenskih podjetij, kjer razen imena pri profilu ne najdemo nobenega drugega podatka. LinkedIn pač ni uspešno digitaliziral vizitk za staro šolo. Nekateri so se prilagodili in poleg sledenja zgledu mase morda še koga povprašali za nasvet, saj je »social« nekaj, kar pač »moraš početi«. Količina »social« gurujev za paleto razpoložljivih omrežij ne pojenjuje in nasvet, ki ga pogosto ujamemo, je, da je za avtentično profesionalnost treba biti »prisoten«. Prisotnost pomeni objavo relevantnih vsebin, ki si jih ljudje zapomnijo. Vsebin, s katerimi posameznik gradi svojo verodostojnost in cilja potencialni trg. A v hitrem in medijsko prenasičenem svetu prisotnost pomeni tudi frekvenco. Če pri objavi vsebin nisi dovolj pogost, te bo ciljana javnost pozabila in posel bo dobil tekmec.

Kreiranje smiselnih in za svojo panogo pomembnih, predvsem pa novih vsebin za profesionalno javnost ni preprosto delo – zato marsikatero podjetje danes rajši najame agencijo. Zato je logično, da kakovostne vsakdanje objave niso možnost. A uporabniki so v refleksnem boju za stalno vseprisotnost segli po količini in ne kakovosti. Tu raznolikosti seveda ne manjka – utapljamo se v motivacijskih slikah, citatih, klišejih in infografikah, ki dajejo slutiti, da si povprečen uporabnik LinkedIna v službi želi predvsem manj stresa, več motivacije in nesociopatske šefe. Ne manjka tudi priložnostna slika s kakšnega dogodka, nekateri pa so šli celo tako daleč, da – v dokaz, da res delajo – objavljajo celo slike s sestankov. Tudi če nimajo za objaviti nič smiselnega, bodo objavili nekaj, kar koli, da le ne bo delovalo, da si bil odpuščen (v tem primeru ni generične čestitke) ali pa, da je propadlo podjetje.

Zgodil se je LinkedInov paradoks: v neskončni želji, da bi jih trg jemal resno in ne pozabil njihovih prispevkov k stroki, uporabniki LinkedIna manično objavljajo vse povprek, predvsem pa vsebine, ki jih pozabimo vsi, in zaradi katerih bodo avtorji izpadli kvečjemu manj resni in kredibilni.

 

Kolumna je bila objavljena v junijski številki Marketing magazina (#420).

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.