• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Kriva je Panama

Lansko leto so se mediji večkrat razpisali, kako spretno se ameriške korporacije tipa Apple, Google in Microsoft z baziranjem svojega poslovanja v nekaterih evropskih državah izmikajo plačilu korporativnega davka. Apple naj bi po trditvah Guardiana irskim dacarjem dolgoval za slovenski proračun davkov.

Bojan Amon.

Začetno »navdušenje« nad obsegom poslov v davčnih oazah, ki so jih razkrili nedavni panamski papirji, se je malce poleglo. Dnevno seveda curljajo novi podatki o tem, kdo še je poskušal svoje težko prigarano premoženje skriti pod palmami. A kljub temu, da nisem ravno vernik v teorije zarote, si ne morem kaj, da ne bi pomislil, da gre pri vsem skupaj le za novo rundo diplomatsko-poslovnega boksa med ZDA in Evropo.

Lansko leto so se mediji večkrat razpisali, kako spretno se ameriške korporacije tipa Apple, Google in Microsoft z baziranjem svojega poslovanja v nekaterih evropskih državah izmikajo plačilu korporativnega davka. Apple naj bi po trditvah Guardiana irskim dacarjem dolgoval za slovenski proračun davkov. A davki niso edina tegoba, ki jo bolj papeška od papeža Evropa povzroča ameriškim (tehnološkim) korporativnim velikanom. Skoraj ne gre mimo vse strožje zakonodaje v zvezi z varstvom podatkov v kontekstu digitalnih storitev, ki jih omenjena podjetja ponujajo globalno. Amazon in Google sta ob tem soočena še s preiskavo o morebitni zlorabi prevladujočega položaja – prvi na področju trženja literature, drugi iskalnih storitev. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo ZDA udarila nazaj. Čakanje ni trajalo dolgo, saj je lansko jesen svet pretresla vest, kako, od vseh možnih, ravno nemški avtomobilski gigant Volkswagen že vrsto let (natančneje od leta 2008) sistematično zavaja javnost s podatki o izpustih, ki jih tvorijo njihova vozila. Poslovna škoda bo milijardna, ugled bo težko pokrpal še tako dober javnomnenjski klepar. Je dejstvo, da je zgodbo o panamskih papirjih orkestriral evropski (nemški časopis) zgolj naključje? Kljub temu, da so stranke zdaj že razvpitega podjetja Mossack Fonseca iz vsepovsod – tudi iz Slovenije – se je težko upreti misli, da zgodba prikladno črni ugled južnoameriške celine.

Izdatno politično korektni severni sosedje v praksi skrivanja denarja niso nič manj uspešni – kvečjemu nasprotno. Ena izmed najmanjših ameriških zveznih držav Delaware je pri ustanovitvah navideznih podjetij s skritim ozadjem tako pragmatična, da je v njej po trditvah britanskega Guardiana to storiti lažje, kot se včlaniti v knjižnico ali opraviti izpit za avto. Nič presenetljivega torej, da so ZDA po metrikah organizacije Tax Justice Network med tremi najbolj priljubljenimi lokacijami za skrivanje bogastva. Prednjačita le še Švica in Hongkong – na spisku pa je seveda tudi več evropskih držav, kot so Luksemburg, Nemčija in Velika Britanija. Posel skrivanja denarja skozi »offshore« podjetja sicer ni velik – The Economist ocenjuje, da se tu letno obrne »le« okoli 6 milijard dolarjev, a je izjemno donosen, saj se marže pred davki gibljejo med 30 in 40 odstotki, letna rast pa se giblje okoli 7 odstotkov. Brez posebnega truda.

Ob vsem skupaj marsikdo pozablja na dejstvo, da skrivanje denarja pred državo ni nič novega – s tem se je v naša srca za vedno zapisal tudi eden izmed naših največjih narodnih junakov, Martin Krpan. Hkrati obstaja – morda medla, a vseeno prisotna – razlika med izogibanjem davkom in njihovo utajo. Izogibanje davkom je generalno v celoti zakonita praksa, kjer se obstoječa pravila preko kreativnega računovodstva izkoriščajo v prid manjšemu plačilu davkov. V praksi to pomeni plačevanje odvetnikom ali davčnim svetovalcem za minimaliziranje davčne fakture. Po drugi strani je utaja davkov zelo nezakonito početje, kjer se pravila čez in čez kršijo z namenom zavajanja dacarjev, kaj bi moralo na davčni fakturi pisati.

Dejstvo, da ljudje niso posebej motivirani za plačevanje davkov na obeh straneh oceana, kaže na to, da je imel Arhur Laffer, Reaganov ekonomski svetovalec, do neke mere prav. Lafferova krivulja namreč sugerira, da obstaja določena stopnja davka (med 0 in 100 odstotki), ko bo davčni prihodek za državo optimalen. Po neki točki pa začne veljati pravilo padajočega donosa, kar v praksi pomeni, da ljudje denar začno skrivati. Več denarja kot podjetju pobereš, manj ga ima na voljo za vlaganja in plačevanje ljudi, in vse bolj verjetno postane, da bo podjetje poslovanje preselilo v okolje, kjer je davčna zakonodaja milejša. Tudi na ravni posameznika ni nič drugače – več kot človeku izpuliš od plače, manj mu ostane za potrošnjo in prihranke; dobrobit njegovega dela začne upadati, istemu trendu pa sledi tudi pripravljenost in motivacija za delo.

A problem nastane, ko se določeni dobička, posebej željni posamezniki navzamejo klasičnega balkanskega principa »Mi bi jebali, a da ne uđe«. Živeli bi v čudoviti podalpski državi, v pomirjujočem zelenem zavetju, uživali takojšnjo zdravstveno nego in javno šolstvo, davki pa jim – za razliko od kakovosti življenja v Sloveniji – ne dišijo. Pravi izziv torej niso Panama, Švica ali Delaware, temveč selektivna posvojitev družbenih pravil.

 

Kolumna je bila objavljena v majski številki Marketing magazina (#419). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.