• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Uspeh samoumevnosti

Ko sem pred kratkim preletaval svoje 15 let stare beležke, polne zagnanih začetniških idej in predanih uprizoritev s črnim kulijem, sem za hip, če ne za dva, pogrešal te preprostejše čase, ko sem lahko cele popoldneve po službi zabijal v kafiču in krmaril črnilo po neskončni gladini papirja.

Aljoša Bagola.

Včasih zato, ker je bejbam to izgledalo kul, večinoma pa zato, ker so me ideje nenehno preganjale. Kar je najbrž le bolj romantično ubesedenje za mladostno ambicioznost. Zdaj moram koncepte po navadi do zadnjih podrobnosti obrusiti kar v glavi. Kar ni le znak zrelosti in znanja (kot vam to idejo v kungfu filmih postrežejo z liki umirjenih in osivelih mojstrov), pač pa tudi znak pomanjkanja časa. No, če smo že pri tem – tudi v kafiču popoldne že dolgo nisem bil in po moje bi se zvečer v mestu izgubil, saj sem pozabil, kako izgleda po sončnem zahodu. Tako je, če imaš otroka z gledališko igralko, hehe.

Samoumevnost navdiha

Vem – če bi si želeli poceni opažanj, bi jih šli poiskat na Instagram profile najstnic, ki s svetom poleg #jutranjekapučinopenice najraje delijo velike misli o življenju, zapisane z bež črkami na roza ozadju. A vam bom kljub temu postregel s še eno svojo veliko mislijo: resnično znanje je le tisto, kar si se v življenju namučil naučiti. Zato je tudi sposobnost, da navdih prikličeš iz zraka, ga čez noč potegneš iz pete, iz rokava v minuti, iz zakotja možganov čez vikend ali ga v alkimističnem trenutku zvabiš na površino kar na sestanku, trdo prigarano znanje. V zadnjem času me zato še posebej razkuri, ko smo kreativci obravnavani kot neusahljiv vir navdiha, ki da je kot voda, ki samoumevno priteče iz pipe, vsakokrat, ko se kdo odloči zamešati si cedevito. »Saj si bodo oni izmislili« ali »bodo že oni naredili their magic« ali kar koli že. Kot da imamo v glavi tisto Baltazarjevo mašino, ki malo sope, hrope in puhlja, nato pa gospodu Baltazarju v epruvetko iztisne za rešitev problema potrebno čarobno kapljico. Zdaj so tudi tradicionalne branže že v celoti povzele retoriko Silicijeve doline in so besedo inovativno ponotranjile do točke, kjer je vsako naročilo agenciji zgolj »naj je inovativno in viralno«. In to v treh dneh. Seveda, bomo mi naredili »our magic«, pa bo. Ker smo ljudje v moderni dobi obdani s tehnologijami za takojšnje doseganje osupljivih učinkov, se torej dozdeva, da je vse dosegljivo v dveh preprostih korakih in ob tem še pretežno zastonj. Kot v App Storeu. »Kako to mislite, da morate televizijski oglas snemati dva, tri dni, če pa sem jaz ful dobro posnel, kako moja žena v počasnem posnetku skoči v vodo? Poglej, kak dober mavrični filter sem dal čez.«

Samoumevnost uspeha

Slovenci pa imamo še posebej razvito nagnjenost k osupljivi samoumevnosti uspeha. V zgodovinski zmagovalni sezoni Petra Prevca smo tako bili nemalokrat priča njegovi upravičeni zaprepadenosti ob novinarskih vprašanjih, kot so: »Svetovnega rekorda pa ni šlo zrušiti, a ne?« ali »Škoda, da to ni olimpijska sezona, kajne?«.

Naše frustracije z uspehom in uspešnimi so tako klinične, da z njimi ne opletajo le več anonimneži v spletnih komentarjih, ampak kar vsi, prostodušno in vsepovprek.V nedavnem scenariju, ki sem ga zasnoval, sem zato želel govoriti o trudu, odrekanju in prizadevnosti, ki so predpogoj za uspeh. Želel sem spomniti na to, da nismo majhna državica, ampak velik narod; da nismo srčkani, ampak srčni in da se pravljice ne napišejo kar same od sebe. To ni bila želja po tem, da nacionalna blagovna znamka, ki zmore in ve prenesti takšno sporočilo, vzneseno opominja ali – še bolj pretenciozno – budi narod, ampak zgolj nujnost opozarjanja na garaško zaodrje uspeha. Na to, da uspeh ni samoumeven in da nam ne more biti le priročna surovina za nedeljsko kratkočasenje na kavču.

Kot gledalci, odjemalci in navijači smo navajeni televizijskih resničnosti. Športnik pride na prizorišče in v neposrednem prenosu oddela svoj nastop. Če zmaga, je samoumeven, če ne, je pa pač luzer. Ker televizije ne prenašajo nenehnih dvanajsturnih treningov, garanja, stresa, znoja, potovanj, samoizpraševanja, oddaljenosti družine in neskončnega odrekanja, se ljudem dozdeva, da je uspeh le srečno naključje. Ker v uri in pol prenosa v živo ljudje ne prepoznajo deset, petnajst ali dvajset let požrtvovalnosti do mrtvega, tako kot včasih v idejah ne prepoznajo na stotine porabljenih črnih kulijev, se zdi, da je uspeh hiter in minljiv. Samoumevnost pa tako še naprej uspešna.

Kolumna je bila objavljena v majski številki Marketing magazina (#419). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.