• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Dragi e-mail, počivaj v miru!

V začetku marca je preminul Ray Tomlinson, pogosto naveden kot oče elektronske pošte. Odhod enega od pionirjev internetnih storitev je na neki način simboličen, saj ob poplavi alternativnih načinov elektronske komunikacije – od družbenih omrežij do neposrednega sporočanja (IM) – elektronska pošta postaja nepomembno in neučinkovito orodje. Bo še včeraj nepogrešljivemu standardu uspelo preživeti do konca desetletja?

Bojan Amon.

Elektronska pošta je ob nastanku pomenila revolucijo – nič več zamudnega in negotovega pošiljanja, nič več genocida nad drevjem, možnost skupinskega obveščanja, ter z vzponom mobilnih naprav – vse to in še več – vedno in povsod. A prav preprostost in inkluzivnost standarda (ter seveda brezplačnost) sta povzročila, da je dandanes elektronska pošta pogosto zadnji način komunikacije, po katerem sežemo za učinkovit in takojšen prenos misli, slik ali fotografij. Ostaja vsekakor uradna pismonoša poslovne komunikacije, a tudi slednjo vse pogosteje dopolnjujejo (in nadomeščajo) orodja, ki so bolj podobna družbenim omrežjem, na primer izjemno prodorno orodje Slack. Elektronska pošta, kot jo poznamo danes, je obsojena na propad, saj rešitev za njene največje pomanjkljivosti ni na vidiku.

Ljudje menjajo službe, partnerje in bivališča. Precej pogosteje kot kar koli od naštetega menjajo svoj elektronski naslov, ki bodisi umre, bodisi (pod očmi nebudnega sistemskega administratorja) postane črna luknja, katere vsebine nihče nikoli več ne pogleda. Kaj šele, da bi odgovoril. Ljudje smo hkrati pozabljivi in pri menjavi elektronskega naslova ne nastavimo samodejnega posredovanja in ne obveščamo o novem naslovu. A včasih so ljudje vseeno tako odločni, da si izberejo stalni elektronski naslov pri enem od brezplačnih ponudnikov – a si pri izbiri naslova tako štorasti, da si ga komaj zapomnijo. Sploh tisti s pogostimi imeni so žrtve tega prijema. Ena od pogosto očitanih šibkosti elektronske pošte, ki je prizadela slehernika – tudi imetnike stalnih in uporabljanih naslovov –, je seveda nezaželena elektronska pošta. Ponudbe tablet za povečanje določenih organov in obvestila o nenadni milijardni zapuščini strica, za katerega nismo nikoli slišali, so postali stalnica naših nabiralnikov in v obsegu (ter nadležnosti) vseskozi napredujejo. Zares učinkovite rešitve ni – saj v primeru slabega filtra dnevno igramo hišnika elektronskega nabiralnika, v primeru dobrega pa nam uidejo tudi tista sporočila, ki so dejansko zaželena oziroma pričakovana.

Digitalni generacijski razkorak poskrbi za tretjo veliko bolečino – ljudje, ki so odrasli z znamkami in črnilom, se elektronske pošte sploh ne lotijo. Včasih se zgodi, da se tudi kakšen župan odreče računalnikom v celoti. Morda jim kdo od sorodnikov ali prijateljev ustvari račun, ki nato neuporabljen sameva. V najboljšem primeru se geriatrični uporabnik opogumi, a ne uspe integrirati takšnega načina komunikacije v svoj vsakdan, zato je bolj kot ne turistični uporabnik, ki to počne iz radovednosti bolj kot iz kakršnega koli drugega razloga. Učinek je enak – še en zombi med naslovi. Koliko je teh, je nemogoče vedeti – a ocena skupnega števila elektronskih naslovov na svetu je dobre 4 milijarde, od tega naj bi četrtina sodila med korporativne (službene) naslove, ostale tri pa med zasebne.

Količina ostaja in postaja vse večja bolečina. Medtem ko je uporabnik še pred leti na dan prejel nekaj sporočil in te obvladoval – torej da jim je sledil in sproti odgovarjal –, je danes to praktično nemogoče. Po nekaterih ocenah uporabnik v povprečju prejme 300 sporočil na teden, torej približno 60 dnevno (na delovni dan). Vsako od teh zahteva pozornost, ki jo je po branju treba pridobiti nazaj, sicer trpi produktivnost pri naslednji nalogi. Samo opozarjanje na novo sporočilo je za prekletstvo za zbranost, še bolj pa navada, da ljudje nenehno preverjajo, ali kdo misli nanje oziroma ali je prišlo kakšno novo sporočilo. Družba hkrati nikoli ni opredelila nekega kodeksa, nekega sklopa pravil, kdaj in kaj komu poslati. Zato se razvajeni homo sapiens odloči, da impulzivno pošilja vse vsem, saj stroška ni. Še posebej pereč problem je, da je dopisovanje po elektronski pošti postalo delo samo po sebi. Marsikdo je že naletel na kolega ali kolegico, ki poslano sporočilo o nalogi jemlje kot opravljeno nalogo. Po nekaterih ocenah vsaj četrtino delovnega dne porabimo za elektronsko korespondenco, kar pomeni, da nas delodajalci plačujejo, da počnemo nekaj, kar bi morala namesto nas početi tehnologija (ki jo prav tako plačajo v obliki strežnikov, licenc …).

Ob vsem naštetem so tu seveda tudi novi načini elektronske komunikacije, ki so bolj zasebni, bolj osebni, bolj refleksni in neformalni – predvsem družbena omrežja in aplikacije za neposredno sporočanje tipa Viber, Snapchat in Whatsapp. Slednja so pravzaprav množični morilci, saj ubijajo osnovni poslovni model telekomunikacijskih operaterjev in elektronsko pošto hkrati. V vsem skupaj pa je velika ironija – ne glede na to, da elektronska pošta ni vedno najbolj praktična, nas je vsaj prisilila v človeško, celovito, premišljeno in slovnično vsaj pogojno korektno komunikacijo. Omenjena nova orodja pa naše lingvistične sposobnosti degradirajo na stopnjo sličic, smeškotov in kratic, ki jih marsikdo nikoli ne bo razumel. IMHO, morda to ni najboljše.

Kolumna je bila objavljena v aprilski številki Marketing magazina (#418). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.