• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Nekaj priporočil za boljše počutje

Počasi prihajam v leta, ko je treba razmišljati bolj za naprej, kot zgolj za sedaj. Aprila sem jih dopolnil sedemintrideset in tudi zaradi dogodkov, ki sem jih opisal v prejšnji kolumni, sem v zadnjem času v svojem življenju poskrbel za nekaj prevrednotenj, predrugačenj in prilagoditev.

Aljoša Bagola.

Ko se življenjska pot začne – vsaj v matematičnem in statističnem pogledu – naenkrat prevešati v drugo polovico, postaneš kot vrvohodec na prepihu. Stvari moraš znati dobro uravnotežiti, da te ne odpihne prehitro.

Meditiranje

Če so naši predniki v strategijah preživetja tvegali, da jih mamut nabode na svoje okle, še preden ga oni na svoje sulice, pa moderne kariere ne prinašajo nič manj zahrbtnih pasti. Moderni stres je prav tako ostro ošiljen okel, le da se nanj nabadamo počasi, milimeter za milimetrom. Zato se je upravljanju stresa treba posvetiti čim prej. Če sem doslej vedno vihal nos nad newagerskim cigumigujem in predvsem nad presušenimi veganskimi tipi s podlogami za jogo pod pazduhi, sem pa pred kratkim podlegel hypu in za šalo poskusil meditirati. Ker je kreativno razmišljanje zelo podobno meditaciji in ker se mi zdi, da sem dovolj kakovostno čuteč, potrebe po seznanjanju z nekimi globljimi plastmi sebe nisem nikoli čutil. Dovolj dobro se znam poglobiti tudi v svoje sanje, ki so velikokrat opozorilne ali mi pravilno napovedujejo kakšne osebne dogodke, zato mi je bil ta paket kreativnosti, rahločutnosti in interpretacije sanj dovolj za kakovostno samoukvarjanje. A meditacija sploh ni švoh! Ker se po navadi zbudim pol ure pred Sofio in Ivo, sem to začel izkoriščati kot bolj poglobljeni čas zase. Zjutraj na tla vržem ovčjo kožo, se usedem po turško, vzravnam hrbet in bluzim. Balkanska podlaga, vzhodnjaška logika. In mi pomaga. Zgolj 20 minut je dovolj, da si bodisi zberem misli, jih bodisi odganjam ali se z njimi poigravam. Če imate, tako kot jaz, vsak dan opravka z ogromnim številom (nervoznih) ljudi, že s tako amatersko meditacijo hitro razločite, kateri stres je vaš in ga morate predelati in kaj je le nekaj, kar so vam drugi obesili na pleča. Priporočam.

Ugašajte mejle

Zaradi želje po dobrem počutju informativnih oddaj tako že dolgo ne spremljam več, kot tudi ne berem medijev s panično-senzacionalističnimi refleksi. Torej praktično nobenih. Omejil sem se na kakovostne mesečnike, predvsem strokovne in tuje, ter na knjige. (Trenutno vsak večer pred spanjem spet preberem par zgodb iz Butalcev Milčinskega. Priporočam.) No, še bolj senzacionalistični od medijev so pa službeni mejli. Naslovi prav tekmujejo za pozornost, klicaji za visoko pomembnost bodejo v oči, vsebina je impregnirana z 'nujno', 'prosim, poglej', 'javi', 'kdaj se vrneš', 'lahko pls pls čekneš'? Tehnologija pa to platformo nenehnih vdorov v zasebnost še dodatno razrašča kot plevel. S pametnimi telefoni smo skrajno neodgovorni ob že enem samem neodgovorjenem klicu, in ignorantski, če se ne zdrznemo ob vsakem pisku za nov mejl. Zato sem sprejel preprosto odločitev. Elektronsko pošto na telefonu si vklopim ob 9:00 in jo izklopim ob 17:00. Izklopljeno jo imam tudi ob vikendih. Tako sledim preprosti maksimi, ki sem jo uveljavil pri neupoštevanju dnevnega časopisja in informativnih oddaj – če se zgodi kaj pomembnega, bo to hitro prišlo do mene. Priporočam.

Kave ne bi, mati

S kavo sem imel čudovito dolgoletno razmerje. Bila je moj najljubši napitek – njen vonj omamljajoč, druženje ob njej čudovito. Najraje sem jo srkal črno, v espresso različici. (Oziroma ekspreso, kakor vas v Sloveniji vsakič 'popravijo' natakarji, ko naročite espresso.) A problem je bil, da sem se začel počutiti, kot da bi ljubil žensko samo zaradi njenega mejkapa. Kave nisem namreč mogel piti brez sladkorja. Poleg tega mi je začela ujetost v sinusoidno počutje – utrujenost po glutenskih obrokih in nato umetno dvigovanje s kavo – iti zelo na živce. Skratka, bolj kot kava mi je šla na živce odvisnost od nje. Kava telo prisili, da se obnaša, kot da je v stresni situaciji in zato v kri izloča ogromno sladkorja za energijo. A ker kave ne pijemo v boju za preživetje, se sladkor nato neporabljen skladišči kot maščoba. Tako kavo pijemo popolnoma narobe. Piti bi jo morali pred veliki telesnimi napori, ne pa, da jo srebamo za premikanje miške na mizi. Zato sem jo z novim letom prenehal piti. Od takrat se počutim mnogo bolje, predvsem pa sem brez občutka, da je moje počutje vedno, kot da slabo pripasano na podivjanem vlaku smrti. Hkrati sem poskusil še z odrekanjem glutenu in sladkorju večino dni v tednu. Zdaj si ob vikendih napečem kruh iz prekmurske ajdove moke za cel teden in nasploh jem bolj premišljeno kot včasih. Oziroma – poskušam jesti tako kot so jedli včasih. In če ste se kdaj želeli znebiti svojih seks-ročk zgolj s telovadbo, se najprej odrecite sladkorju, kavi in glutenu. Ob takšni odločitvi že 50 jutranjih sklec in popoldanskih 100 trebušnjakov naredi toliko, da boste želeli objavljati fitnes-selfije na Facebooku. Slednjega pa ne priporočam.

Kolumna je bila objavljena v aprilski številki Marketing magazina (#418). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.