• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Digitalne navade ali kako ostati dolgo mlad

Nove navade so v tej internetni eri počasi že postale stare, proletariat se je omreženo skrčil in spremenil, internet pa je dokončno zavzel našo pozornost. Internetna obsesija je umeščena na uradni seznam bolezni in kompulzivna obsesivna motnja je postala vsesplošno stanje normalnosti.

Primož Žižek je kolumnist MM-a.

Menda je Facebook v ZDA povod za vsaj tretjino vseh ločitev in res je, da najbolj kritični primerki iz množice omrežene družbe pogledajo na svoj pametni telefon vsakih 6 sekund.

Menda je res tudi, da smo vse manj zbrani in tudi sicer vse manj produktivni, čeprav naj bi tehnologija služila prav temu. Med delom smo vse bolj moteni in le v 40 odstotkih primerov se vrnemo k istemu opravilu kot pred motnjo. Sinhronizirani podatki so na vse več napravah, kjer je vse več aplikacij. Med njimi tudi takšne, ki dejansko krajšajo čas, kakršni sta na primer GoToMeeting ali GoogleDocs.

Povezani smo vse pogosteje, vse več časa. Skoraj ves čas. In tako se kljub prizadevanjem po ravnovesju skoraj vsi znajdemo v zasedi. Zasedi motenj. Zasedi obsesije. Zasedi poceni pozornosti. Kot prvi omreženi pripadniki naše civilizacije. Ker smo prve generacije interneta, so naši obrambni mehanizmi še zelo šibki, smo še zelo ranljivi. Obramba je deloma seveda odvisna od ravnidigitalnih kompetenc pa tudi zavedanja. Z omreženostjo in internetom čas teče hitreje. Dejansko raziskave kažejo, da ljudje čutijo, kot da je čas ušel izpod nadzora. Da ga je vse manj. Da je vse trebastoriti hitro, tukaj in zdaj. Čeprav je to iluzija, ki nima povezave s časovno realnostjo planetakot takšnega.

Ste kakšen teden mobilni telefon puščali nalašč ob strani in le nekajkrat dnevno preverili, ali ste prejeli kakšen klic oziromasporočilo? Ste si uredili urnik za preverjanje elektronske pošte? Uporabljate slušalke in med vožnjo kot šofer nikoli ne govorite po telefonu? Ne prebirate vseh opomnikov, ki jih prejemate z družbenih omrežij, takrat ko priletijo in zacingljajo, ampak takrat ko vi hočete? Ste opazili razliko? Ste bili nervozni? Ste se počutili izključeni? Premalo na tekočem? Kot da nekaj manjka? Seveda manjka, saj je mreža največji porabnik našega časa. Žal se velikokrat čez leta ne moremo niti spomniti več, zakaj posebnega smo ta čas porabili. A za prijatelje? Lepo vas prosim.

Naša naloga je, da se ustavimo in premislimo, kaj pomenijo takšne izkušnje. Lahko nič, lahko pa je spoznanje vzvod za resno intervencijo, da čas ponovno vrnemo v pravo območje; nazaj tja, kamor sodi: v domeno ključne, elementarne, implicitne in hkrati subjektivne dimenzije našega življenja. Za zdaj je žal čas v informacijski družbi najcenejša dobrina. Domišljam si, da je bolje, da čas doživljamo, kot da priteka k nam v izobilju, namesto da »fast forward« odteka v omrežje. Ta občutek ima vse več ljudi.

Ta občutek ima tudi moja generacija X (letnik 1965–1980); prva generacija, ki je vsaj približno slišala za internet, ko je odraščala, in ga je bila prisiljena uporabljati na svojem prvem delovnem mestu. Kot Novomeščanu so me sicer z oglasi prepričevali, da smo generacija Teens, kar je bil slogan blagovne znamke linije oblačil podjetja Novoteks, ki je nekoč zaposloval tudi do 3000 ljudi. A je s prihodom čipov in pozneje protokolov za internet, omrežje nitk in oblik za slovensko družbo izgubilo svoj pomen.

Smisel je namreč dobilo biti stalno priklopljen, zadevati se z informacijami, žreti govorice, razširjati meme in podobno. In zato skoraj 40 odstotkov vseh predstavnikov generacije X pri nas, ki je odraščala ob tabornem ognju, na travnikih, na vseh vrstah športnih igrišč in počitnicah v kolonijah v svojih srednjih letih preverja esemese, ememese, sporočila, tvite, objave, všečke, deljenja, G-pluse in kar je še digitalnih signalov. Ves čas pomeni pogosto, po definiciji torej pogosteje od petnajstminutnega intervala. In stvari se stopnjujejo, prosto po Larryju Rosenu. Net generacija, i generacija in še toliko bolj internetni domorodci to počno skoraj vsi, skoraj ves čas. In ta sprememba se je zgodila v vsega dveh desetletjih.

Okoli leta 1995 je internet tudi pri nas začel svoj prodor v širše družbene kapilare. V samo dvajsetih letih smo dokončno poklicani, da ga osvojimo. Izgovorov ni več. Off.

Kolumna je bila objavljena v marčevski številki Marketing magazina (#417). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.