• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Marketing je boj. Za pozornost, čas in odnos.

(Čas branja je manj kot tri minute.) Prav ste prebrali. Za prebiranje teh nekaj manj kot pet tisoč znakov dolgega besedila, boste potrebovali malo manj kot tri minute. Minuta je postala časovna merska enota za dolžino individualnega branja. Forma pa dokončno definira vsebino. Vsi ti današnji pisci in pisatelji v renesansi ne bi imeli kaj početi.

Božidar Novak.

Navajanje časovne dolžine branja na začetku pisanja, je zadnja muha internetnih in tudi sicer tekstovnih medijev. Tako nekako kot pri YouTubu. Ko nam na zaslonu vnaprej izpiše časovno trajanje in vemo, da ogled posnetka traja okoli tri minute. Tekstovni mediji z napovedjo minutaže začenjajo boj za pozornost. Kot tistih dvajset sekund izginjajočega posnetka na Snapchatu, ki si ga pošiljajo osnovnošolci in srednješolci. Odštevajočih dvajset sekund izginevajočega posnetka doseže prav to. Skrajno pozornost na teh dvajset sekund. To kazanje porabe časa za absorbiranje informacij je samo logično nadaljevanje normiranja na vseh ravneh. Kot iPadov zemljevid, ki ti pokaže, da od Pen kluba na Tomšičevi v Ljubljani do snežnega stadiona v Mariboru potrebuješ uro in 16 minut. In koliko minut potrebuješ za vožnjo s sedežnico na vrh Poseke. »Trotlziher«. Kot recept za puding. Koliko mleka, in kako dolgo mešaš. V realnem, predinternetnem času, si se pač usedel v avto, in prispel na cilj v nekaj poljudnih urah. Če nisi, pač nisi. Si pač zamudil.

Večina nas branje jemlje ritualno. Saj veste, ko bereš vsak dan iz rituala. Ker si pač vzameš čas. In zraven piješ mali kapučino. Vedno bolj je res, kar pravi letošnji Prešernov nagrajenec Tone Partljič. Delimo se na tiste, ki beremo, in na one, ki ne berejo. Za osrednje novice na televiziji vnaprej vemo, da trajajo trideset minut. Podaljšane tudi šestdeset. Tako na TV Slovenija, POP TV ali Planet TV. Enako velja za Dogodke in odmeve na Radiu Slovenija. Menda potrebujemo za osrednje televizijske novice samo dvajset zgodb. Za dnevni časopis pa šestdeset. Zato je s časopisom toliko več dela. Vprašanje časa je, kdo bo prvi začel na začetku besedila izpisovati potrebni čas za branje. Ali Bojan Požar na Požareportu ali Marko Crnkovič na Fokus Pokusu. Si predstavljate, da v podnaslovu Marketing magazina piše, da je potreben čas branja celotne revije štiri ure? In Vesna Milek bo v Sobotni prilogi začela intervjuje s stavkom, da je za branje potrebnih devet minut.

Za tisoč osem sto znakov s presledki pa minuto. Ali za eno tipkano stran, po starem, v merski enoti pisalnega stroja, minuto. Se še kdo spomni zakaj smo nekoč, v času pisalnih strojev, uporabljali mersko enoto »tipkana stran A4«? Šestdeset vrstic na stran, trideset znakov na vrstico? Tisoč osemsto znakov na stran? Ker je bilo to tipkanje s pisalnim strojem v vsako drugo vrstico. In vmes so z rdečim popravljali lektorji. Preden je šlo besedilo v tisk. Desetsekundna izjava za televizijo ali radio? Dve minuti za posnetek? Osemsto tipkanih besed? Pet tisoč znakov s presledki? To so norme, ki obvladujejo medije. Sem se je v zadnjem času vrinila še merska enota za tvit. Sto štirideset znakov je merska enota za tvit. Nekoč je veljala norma stran A4, danes velja sto štirideset znakov. Če sem nekoč komu rekel, naj mi svojo idejo razloži na A4, mu danes rečem, da naj mi idejo spravi v sto štirideset znakov.

Celo Tolstojevi Vojno in mir ter Ano Karenino skupaj so spravili v teh Twitterjevih sto štirideset znakov. Tako se glasi:

#je rekel Tolstoj

Rešitev

za Ano Karenino je.

Da samo sanja.

Kot Nataša Bezuhova

Andreja.

In šel umret

na železniško

v Jasni Poljani.

Prešeren bi težko spisal Sonetni venec v Twitterjevi formi. A najbolj verjetno bi Julijo »pecal« s tviti ali preko Snapchata.

Raziskava o sreči in zadovoljstvu, ki jo na Harvardu izvajajo že petinsedemdeset let, je pokazala, da nas dobri odnosi delajo srečne in zdrave ter da zaradi dobrih odnosov živimo dlje. Dobri odnosi in ne denar in slava. Samota ubija. Ljudje, ki so bolj osamljeni, kot bi rad bili, so manj zdravi, manj srečni in živijo krajše. Njihovi možgani slabše delujejo. Kar petina odraslih v zahodnem svetu trdi, da so osamljeni. Osamljen si lahko tudi v množici ali zakonu. Šteje samo kakovost odnosov. Dobri odnosi ščitijo naše zdravje in možgane. A za dobre odnose potrebujemo čas. Veliko časa. Pa ne govorim o industriji odnosov z javnostmi.

Posredovanje resničnih ali literarnih zgodb je dobilo še mersko enoto porabe časa. Konec koncev je čas edino, kar imamo. Ko ni časa, nas ni. Tako so ugotovili te dni znanstveniki observatorija LIGO, ki so zmerili gravitacijske valove ob združitvi dveh črnih lukenj, 1,3 milijarde svetlobnih let od nas. In potrdili sto let staro Einsteinovo teorijo, da je vse relativno.

Kolumna je bila objavljena v marčevski številki Marketing magazina (#417). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.