• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Manj dela, več jela

Prihajajo roboti, je eden od naslovov, ki je v nedavni preteklosti krasil enega od domačih časnikov. Roboti bodo seveda segli po istem kot ekonomski migranti – po naših službah, ki jih je že tako premalo.

Bojan Amon.

Novica ni nova. C. Frey in M. Osborne sta šla korak dlje in v svoji raziskavi z zloveščim naslovom Prihodnost zaposlovanja (The future of employment) celo izračunala, s kakšno verjetnostjo bodo izginili posamezni poklici, ter enemu največjih človeških strahov pripisala številko.

Po logiki in trditvah avtorjev naj bi najprej klonili poklici, ki jih takšna ali drugačna naprava najlažje nadomesti. Seznam je dolg in niti približno ne vključuje le družbeno nezaželenih poklicev – po nekaj desetletjih bodo taksisti, blagajničarke, stenografke, igralci, nepremičninski agenti in celo komercialni piloti postali preteklost. Preživeli bodo poklici, ki zahtevajo človeškost ali filigransko natančnost, ki jo nudi le spretna roka homo sapiensa. Kdor je v zadnjem času kdaj pogledal na katero od družbenih omrežij, je najbrž opazil, da na našem trgu obstaja prava poplava kozmetičark, osebnih trenerjev, tako fizičnih kot tudi psihičnih. Marsikdo si ob teh poklicih misli svoje, a ironično so prav ti, ob na primer plastičnih kirurgih, psihiatrih, zakonskih svetovalcih in drugih »dušnih pastirjih«, tisti, katerih poklici bodo preživeli (seveda ne smemo pozabiti na duhovnike, ki so preživeli že marsikatero družbeno revolucijo in afero).

Za prebivalce Slovenije je strah pred roboti (in drugimi odjemalci služb) še posebej boleč, saj že tako delamo na majhnem trgu, ob tem pa skozi v rani mladosti vcepljeni »Boj na požiralniku« gojimo prepričanje, da samo trdo in neizprosno delo »od jutra do sutra« obrodi sadove. Kako bomo preživeli? Konvencionalna paradigma delovne politike veleva, da premalo dela mlati po državni blagajni, zato (po besedah Davida Spencerja) delo pomeni najvišjo obliko državne pomoči. Ljudem je treba pomagati ali jih prisiliti, da delajo. Kolikor se le da. Logično, kajne?

Paradigme so zato, da se rušijo. V družboslovju je vse glasnejša teorija, ki jo je že davnega leta 1945 v pismu pesniku T. S. Eliotu zapisal legendarni ekonomist John Maynard Keynes. Zastopal je (takrat še posebej) radikalno idejo, da bi za res »dobro družbo« ljudje morali delati manj, ne več (poskusite to danes razložiti šefu), z argumentom, da manj dela za slehernika, a bolj enakomerno razporejeno za vse člane družbe, vodi do »končne rešitve za nezaposlenost«. Keynes je postopno zmanjšanje števila delovnih ur videl tudi v višanju produktivnosti ter se veselil prihodnosti – konkretno je mehko gledal proti letu 2030, ko bodo ljudje »delali le 15 ur tedensko«.

Delati manj morda komu zveni kot največji greh, a ima ob Keynesovi viziji tudi več drugih prednosti (ali vsaj potencial zanje). Ljudje naj bi najbolj uživali, če bi delali to, v čemer pač uživamo. Večina ljudi v službi trpi – pogosto že zaradi vsebine dela, kaj šele zaradi kakšnih »nadsposobnih« menedžerjev, ki ne premorejo zadostne čustvene inteligence za pašo drobnice. Kdor ne verjame, naj vsak ponedeljek malce pogleda na LinkedIn, Facebook ali kamor koli drugam, kjer je prevladujoča rdeča nit »fuck Monday«. Manj dela po obsegu lahko vodi v bolj kakovostno delo – ki je dandanes ob vseh možnih motnjah (od e-pošte naprej) prava redkost, saj se ljudje težko osredotočijo za več kot nekaj minut. Hkrati bi več razpoložljivega časa ljudem ponudilo več možnosti za samouresničitev, ki krasi vrh Maslowove piramide.

Medtem ko je nagonski odziv na korenite spremembe na trgu dela, ki do neke mere najbrž res niso izogibne, strah, ta morda ni povsem upravičen. Morda je to tisto, kar družba potrebuje, da se »skalibrira« nazaj v ravnotežje. Dela bo manj, a bo to bolj nagrajujoče in človeško, bolj enakomerno razporejeno. Morda, le morda, ljudje ne bomo več edina živalska vrsta, ki na kup neusmiljeno grabi več kot dejansko potrebuje.

Kolumna je bila objavljena v marčevski številki Marketing magazina (#417). 

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.