• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Za koga gara scuzano kljuse

Za migrenami trpim že od najstniških let. Prvi knock-out glavobol sem dobil tik pred maturantskim izletom v Španijo.

Aljoša Bagola: »V življenju se moraš naučiti samo dobro uravnotežiti dvoje – skrb za kakovost življenja svoje družine in za svojo samoizpolnitev.«

Mama me je sivozelenega strpala v avto in me peljala v Mursko Soboto, kjer so mi v bolnišnici v žilo zatiščali konjsko protibolečinsko injekcijo in nekaj ur pozneje sem se na Brniku kot prenovljen vkrcal na letalo, se nekaj ur pozneje zaljubil v luštno Španko in počel večino predpisanih maturantskih neumnosti. Ista zgodba z migrenami se je nato ponovila pred opravljanjem vozniškega izpita, pred maturo, na faksu, na študentskih potovanjih. Le da me mama več ni vozila k zdravniku, ampak se od takrat znajdem sam. Ko mi vid začne motiti avra, ki se mi razleze čez vse vidno polje, tako da v nekaj minutah popolnoma izgubim globinsko ostrino, se moram iz kjer koli že sem v roku pol ure pobrati domov ali v temno hotelsko sobo. Nato v temi najprej počakam, da avra izgine in da spet normalno vidim in to je točka, kjer nastopi bolečina. Prasica od bolečine. Če rečem migrena, potem tisti, ki jih nimate, v bistvu ne veste, o čem govorim.

To stanje najprimerneje opiše Ben Kingsley, ki v Scorsesejevem filmu Zlovešči otok Leonardu DiCapriu, ki ga v psihiatrični ustanovi poleg vsega dajejo še migrene, to opiše kot »bolečino, kot da bi ti odprli lobanjo, vanjo nasuli žiletk in jo nato močno stresali«. Telo ob migreni v seštevku prejme toliko bolečine, kot jo pri infarktu. A če sem si na začetku migrene sprožal, ker nisem pil dovolj vode, jih zdaj dobivam zaradi stresa.

Prvo resnejšo izčrpanost v svoji karieri sem imel novembra lanskega leta. Po intenzivnem obdobju, kjer sem v službi redno delal na pet do desetih velikih projektih in bil vključen še na deset manjših, ob tem bil predan oče majhnemu otroku, pisal štiri strokovne kolumne na mesec, predaval ali vodil razgovore na vseh večjih festivalih, predaval na fakulteti, nastopal v zabavnih oddajah in intervjujih in bil nesposoben reči ne vsem, ki so rabili ideje, komunikacijo, brainstorminge ali samo eno hitro kavico, sem kolapsiral. Pokosilo me je, kot kosa v izkušeni kmečki roki pokosi ravno prav rosnato bilko na jutranjem travniku. In to v trenutku, ko sem si ob vseh bremenih, ki sem jih prenašal z navidezno lahkoto, že začel domišljati, da sem superman. Da zmorem vse. A takoj ko je intenzivnost urnika popustila zgolj za odstotek, takoj ko je adrenalin poniknil zgolj za odtenek, nisem mogel več vstati. Vsakič, ko sem se postavil na noge ali bog ne daj pogledal službeno e-pošto, sem dobil migreno. In občutke tesnobe. Vsakič. Spravil sem se k svoji zdravnici, ki mi jih je seveda pošteno napela in me takoj poslala na vse možne raziskave. Zgolj z obsodbo resne izčrpanosti me je poslala na prisilni dopust in šele takrat sem ugotovil, kako brutalen urnik furam.

Ugotovil sem tudi, na kakšne oblike samoumevnosti sem navadil sodelavce in ljudi. Ničemur in nikomur nisem znal reči ne, niti v službi niti drugje, za vse in vsakogar sem si vzel čas, z vsemi sem spil kavo, čeprav nisem imel časa, kaj šele energije, povsod, razen na fakulteti, sem predaval brezplačno, vse kolumne razen te, sem pisal brezplačno. Na začetku kariere to počneš, ker se moraš dokazati, zagrabiš za vsako priložnost, oddelaš vsako delo. A v oglaševanju to počnem že več kot petnajst let, zato sem v prisilnem samoizpraševanju v temni sobi razmišljal o razlogih, zakaj. Mogoče zato, ker sem vzgojen v prekmurski tradiciji občutka krivde, ki me srepo grize, če ne oddelam čisto vsega, ali nisem najboljši v vsakem danem trenutku. Mogoče me v visoke obrate žene privzgojena gostilniška servilnost, saj smo morali zaradi družinskega imena na vhodnih vratih v vsakem trenutku dati vse od sebe, da so bili vsi zadovoljni in da so se vrnili. To je danost naše družine. Moja starša – namesto, da bi uživala v pokoju – še vedno živita v šestnajsturnem delovniku s štirimi dnevi dopusta na leto in s še štirimi leti odplačevanja kreditov.

V čem je torej smisel vsega? V skrbi za svojo družino. V življenju se moraš naučiti samo dobro uravnotežiti dvoje – skrb za kakovost življenja svoje družine in za svojo samoizpolnitev, za kar moraš trdo delati, ob tem pa paziti, da zaradi te skrbi ne zboliš in ne ogroziš zmožnosti dajanja ljubezni, ki jo tvoja družina potrebuje. No, mogoče je še ena stvar … Franci Zavrl, sicer znameniti deloholik, me je pred nekaj leti, ko je še bil na Pristopu, na vodstvenem sestanku sveže dopustniško zagorel pogledal in v smehu pripomnil: »Poglej Bagolo, zgleda kot scuzano kljuse.«V življenju moraš torej še paziti na to, komu in za koga se pustiš zgarati.

Prejšnji teden sem – spet z migreno, spet sivozelen – komaj stopil iz taksija in šel prezentirat natečajno kampanjo, od katere je odvisna polovica delovnih mest na naši firmi. Zgarati se torej dovolim samo še naročnikom, ki cenijo to, kar skupaj ustvarjamo, sodelavcem, ki se zdravo trudijo za odlične stvari in prispevajo k dobremu in sproščenemu vzdušju. Ter svoji hčerki in svoji ženi.

 

Kolumna je bila objavljena v marčevski številki Marketing magazina (#417).

Preberite članke v tiskani izdaji MM-a, še preden jih objavimo na spletu. Revijo naročite tu.