• Facebook
  • Twitter
  • RSS

BLOG: Here we Cannes here we go* – 2. del

Bor Klemenc Mencin in Klemen Selakovič, ki sta zastopala slovenske barve na tekmovanju Young Lions na festivalu kreativnosti Cannes Lions, v drugem delu bloga med drugim pišeta o zmagovalnih kreativnih rešitvah mladih kreativcev, dogajanju na Googlovi in Facebookovi plaži ter zabavi agencije Grey v prestižnem hotelu JW Marriott.

Prvi del bloga si lahko preberetu tu

In zmagovalec je ...

Po naporni noči se nekaj čez osmo zjutraj skupaj z drugimi skrokanci znajdeva pred vhodom v tekmovalni prostor. V nekaj minutah bi morali vedeti, kateri par si je prislužil prestižni naziv Cyber Young Lions. Počutiva se samozavestno. Čeprav se zavedava, da so možnosti za zmago dokaj majhne, meniva, da je najina ideja dovolj premišljena in izvirna za uvrstitev med top 3. Sploh po pogovoru z nekaterimi sotekmovalci, ki so nama razkrili svoje ideje. Še nekaj minut in nestrpnega čakanja bo konec. Najino rešitev si lahko ogledate tu.

Čez dve uri še vedno sedimo pred vhodom v tekmovalni prostor. Očitno se številna žirija težko poenoti, kdo si zasluži zmago. Ali pa so imeli tudi oni naporno noč »žiriranja«. Kakor koli, nekaj minut čez deseto se vsi skupaj usujemo skozi glavni vhod in skorajda pritečemo v sobo za brifing. Predstavnica žirije kratko in jedrnato razloži, da je bila letošnja bera izjemno dobra in da so zelo zadovoljni s prikazanimi rešitvami. Ne okoliši in hitro preide k rezultatom. OK, to je to.

120 mladih skupaj zadržuje dih v pričakovanju rezultatov.

Predstavnica žirije na »oder« najprej pokliče tretjeuvrščena Brazilca. Spogledava se. Pogled razkrije, da imava oba v mislih isto stvar: dosegla sva odlično 2. mesto! Po aplavzu predstavnica nadaljuje z razglasitvijo rezultatov. Skoraj se že pripraviva, da se podava na oder, ko izveva, da je žirija drugo mesto dodelila Latviji. Sedaj samo nemo opazujeva dogajanje in drugouvrščeni par s ploskanjem pospremiva z odra. To je to. Za to sva prišla. Just say the magic word. Predstavnica slavnostno razglasi: »And the winner is ... S ...« in takoj za tem naredi dovolj kratko pavzo, da se v glavi že vidiva na odru med večerno podelitvijo, »-witzerland!« Damn

Kljub grenkobi se z aplavzom pridruživa drugim poražencem, ki tako kot midva spoštljivo ploskajo zmagovalcema. V glavi nama odmeva: »Kaj zaboga sta naredila, da jima je uspelo zmagati?!« Po podelitvi si je na računalnikih mogoče ogledati rešitve vseh tekmovalcev. Prebijeva se skozi gnečo pred švicarsko celico in hitro ugotoviva, da je zmagovalna ideja tako preprosta, praktična in izvedljiva, obenem pa vsebuje tako močno simboliko, da si resnično zasluži zmage. Kapo dol. Na žalost pa pri drugo- in tretjeuvrščeni ideji nisva sposobna najti niti kančka tega, kar odlikuje zmagovalno, in sva si enotna v mnenju, da je najina ideja boljša. Sprašujeva se, ali ni morda za najin poraz kriva predstavitev. Sva za razlago uporabila preveč besed? Ali je bila kriva napačna izbira barve? No, sedaj je prepozno. Veva, da sva dala vse od sebe in kljub porazu sva ponosna na najin izdelek. Morda je pa res, da gre v tretje rado?

Grenkega priokusa po razglasitvi se poskušava znebiti s celodnevnim razvajanjem na sponzorskih plažah. Čeprav v Cannesu med festivalom kar nekaj podjetij zakupi svojo plažo in nato z raznimi darilci in brezplačno hrano in pijačo vabi mimoidoče udeležence festivala, med plažami nedvomno izstopata Googlova in Facebookova, na katerih tudi midva preživiva največ časa. Poleg zanimivih dnevnih predavanj in delavnic je na obeh poskrbljeno za obilno kosilo in osvežujočo pijačo, ki je nikdar ne zmanjka. Facebook je bolj chill, z manj gneče, lounge glasbo in z dovolj sence in prostora, da se sleherni obiskovalec počuti, kot da je bila plaža ustvarjena samo zanj. Google pa odraža bolj drzen in mladostniški imidž z donečo glasbo, natrpanimi senčniki, ki obkrožajo igrišče za odbojko, obljudenim šankom in vrsto zanimivih stojnic z Googlovimi gadgeti in storitvami.

Google naju je na plaži naučil osnov programiranja.

 Facebookova plaža je razvajala z malicami, prigrizki, kosili, sladoledom in palačinkami.

Pozno popoldne se skupaj s kolegom Ahmanom in njegovim sodelavcem prestavimo na teraso zraven Palaisa. Vsak s svojim brezplačnim Heinekenom v roki se pomenkujemo, ko nas naenkrat preglasi bučna glasba. Posnemajoč druge se obrnemo proti vhodu, kjer skozi gnečo z odločnimi koraki vstopi ogromna pojava, ki je ni mogoče opisati drugače kot Techno Viking. To ni bil originalni tehnoviking, a podobnost z legendo je bila očitna. Še vedno ne veva, kaj točno je bil namen njegovega obiska, a izginil je tako hitro, kot je prišel. Glede na to, da je danes zadnji dan, ko imava veljavno vstopnico za festival, se s terase hitro pobereva in malce pod dozo smukneva v Palais na slavnostno podelitev nagrad v kategorijah radio, oblikovanje, produktno oblikovanje in spletne akcije.

Slavnostna podelitev nagrad v dvorani Grand Audi.

Konec dober, vse dobro

Naslednje jutro najine brbončice še zadnjič radostno vzklikajo. Monsieurja Brimmerja zanima, ali sva ugodno izkoristila najin obisk v Cannesu in ali se nameravava prihodnje leto vrniti. S polnimi usti kruha in marmelade mu dvakrat pokimava ter se mu zahvaliva za izkazano gostoljubje. Čeprav danes nimava več veljavnih vstopnic, bova v Cannesu ostala še eno noč, kajti zvečer na strehi hotela JW Mariott poteka zabava oglaševalske mreže Grey.

Po zajtrku se poskusiva vtihotapiti na Facebookovo plažo. Ena izmed gospodičen pri vhodu naju prijazno opomni, da danes na plaži poteka zabava v zaprtem krogu, zato nama na preostane drugega, kot da obiščeva navadno javno plažo. Tam se po naključju namestiva poleg slovenskega para. Kmalu se zatopimo v pogovor in izkaže se, da sta v Cannes prišla mešat posel in užitek. V pričakovanju današnjega večera si od potujočih prodajalcev izboriva nizko ceno za dva pletena klobučka, ki naju spremljata do konca potovanja. 

 #instagood #plage #somefilter

Zvečer se odpraviva proti avtomobilu z namenom, da se preoblečeva v nekaj bolj spodobnega, kot so natikači in ponošene majice. Ko prideva do avta, zaslišiva glasen pok. Nekaj ulic nad najino se je zgodila prometna nesreča. Na srečo nihče ni bil resno poškodovan, zato najin večer ni okrnjen. Ko se preoblečeva, naju pot vodi na cansko promenado.

 

 Za glasen pok je bilo krivo nerodno »parkiranje«.

Med sprehodom mimo bleščečih se trgovinic Fendi, Prada, D&G, Cartier, Louis Vuitton in Burberry se spomniva, da si še nisva uredila nastanitve za to noč. Pred dvema letoma so naju v podobni situaciji gostili ameriški Future Lionsi, s katerimi smo se spoprijateljili že takoj na začetku festivala. Tokrat pa na žalost nisva imela te sreče. V najslabšem primeru bova prespala v avtu, a zagotovo nama bo uspelo prebiti noč v neki hotelski sobi, si misliva. Zaupava usodi in se podava v lobi Mariotta.

Ob vstopu v dvigalo načneva small talk z danskim parom, ki je prav tako namenjen na streho. Glede na to, da ima samo eden od naju vabilo, ob vožnji gor malce trepetava, saj ne veva, ali bo obema uspelo priti na zabavo. Ko pridemo na vrh, nam ni popolnoma jasno, v katero smer moramo iti. Danca vodita in midva slediva. Zavijemo na požarne stopnice. Ko pridemo na vrh stopnišča, nam je jasno, da smo na zabavi. Šele potem, ko se sprehodimo čez sceno, pa ugotovimo, da smo na zabavo prišli čez glavni oder, na katerem se, na srečo, prav takrat ni dogajalo nič zanimivega. Stopiva do šanka in začneva praznovati najin pompozni prihod.

Na zabavi kar mrgoli zanimivih ljudi. Tako se v gosti vrsti za pijačo spoznava s kreativnim direktorjem neodvisne kanadske agencije, ki je pred kratkim začela sodelovati z McDonaldsom. Na Greyevo zabavo so ga privedla poznanstva. Pogovarjamo se o moči oglaševanja, Cannesu, canskih zgodbah, uspehih, tem in onem. Kmalu se poslovi, a pravi, da se bo vrnil. Potem začneva klepetati s predstavniki nekaterih produkcijskih hiš, ki jih je na zabavo povabila agencija. Večinoma so duhoviti in sproščeni ter zelo zgovorni. Kanadčan pride nazaj in vsi skupaj nadaljujemo pogovor. Proti koncu zabave spoznava še kreativce iz Greya Berlin, ki so prejšnji večer, po zaslugi svojega »Berlinskega zvočnega zidu«, domov odnesli veliko nagrado v radijski kategoriji. Tako prizemljenih skuliranih modelov, ki se ukvarjajo z oglaševanjem, še nisva spoznala. Na splošno ugotavljava, da je v Cannesu, vsaj na Greyevi zabavi, veliko manj pretencioznih, samovšečnih, snobovskih in vzvišenih posameznikov, kot smo jih vajeni na nekaterih slovenskih oglaševalskih festivalih. Pa brez zamere.

Ker pa se najina snobovska žilica na račun večdnevnega skromnega modus operandija počuti prikrajšano, se ji morava oddolžiti z obiskom hotela Carlton. Kljub temu da v mesecu skupaj najbrž zasluživa manj, kot tam zasluži postrešček v enem tednu, se je obisk razkošnega Carltona znašel na najinem seznamu to-do, saj velja za enega izmed najlepših, najbolj razkošnih in najbolj luksuznih hotelov. Poleg tega pa se za obdobje festivala spremeni v pravo mravljišče zvezdnikov, bogatašev in podrepnikov, ki pijejo rosé iz ogromnih tisočdolarskih steklenic, zato je obisk za naju zabaven družbeni eksperiment.

Prebijeva se čez neverjetno gnečo in prisedeva za edino mizo, ki še premore nekaj praznih stolov. Od natakarja zahtevava meni. Najino pozornost pritegne lepotica, ki sedi nasproti naju. Medtem ko si točiva rosé s sosednjih miz, jo, ne da bi bila vsiljiva, prosiva za cigareto in presenetljivo načnemo popolnoma sproščen, običajen in snob-free pogovor. Pove nama, da je v Cannes prišla na povabilo bratranca, ki je lastnik agencije iz São Paula, sama pa se ukvarja z igralstvom. Ko naju zanimajo podrobnosti, nama skromno zaupa, da igra v dokaj popularnih brazilskih telenovelah. Videti je že tako.

Medtem nama natakar prinese meni. Ob hitrem preletu ugotoviva, da najcenejše vino stane 80 evrov. Naročiva cigarete za 15 evrov in nadaljujeva pogovor. Za mizo se nama pridruži lepotičin bratranec. Razloži nama, da se njegova agencija Tuagência ukvarja z dokaj nišno dejavnostjo – z oglaševanjem gledaliških iger in kulturnih dogodkov. Beseda nam teče, a čez nekaj časa ugotovimo, da smo neznansko lačni. Bolj za šalo kot zares predlagava, da obiščemo najboljši lokal v mestu – Subway. Na najino presenečenje sta Brazilca za. Vstanemo od mize in se prebijemo skozi množico nacejenih direktorjev, uglajenih gospodov, važnih mladeničev in finih dam.

Poslovilni selfi z Brazilcema.

Med potjo se sproščeno pogovarjamo o tem in onem. Ko pridemo do Subwaya ugotovimo, da je zaprt. Hitro začnemo iskati alternative – na srečo je v bližini 24-urna picerija. Ob štirih zjutraj z igralko v telenovelah in kreativnim direktorjem iz São Paula čakamo pico v eni izmed canskih beznic. Kljub temu, da natakar dvakrat pozabi naše naročilo, da pica pride s skoraj dveurno zamudo, da je namesto testa postrežena na tortilji in da vse skupaj stane več kot 70 evrov, je to najboljša pica, kar smo jo kdaj jedli. Izmenjamo si kontakte, si zaželimo uspešen preostanek potovanja in se poslovimo. Onadva se namenita v hotel, midva pa kreneva v avto in proti Intermarcheju. Au revoir, dragi Cannes.

* Zdaj Cannes, zdaj greva.

Če vas zanima več o mladih kreativcih Klemnu Selakoviču in Boru Klemencu Mencinu, obiščite njuna profila na LinkedInu:

Bor Klemenc Mencin

Klemen Selakovič, spletna stran Klemna Selakoviča