• Facebook
  • Twitter
  • RSS

BLOG: Here we Cannes here we go* – 1. del

Bor Klemenc Mencin in Klemen Selakovič sta na letošnjem SOF-u že drugič osvojila naziv mladih kreativcev leta in tako zastopala slovenske barve na tekmovanju Young Lions na junijskem festivalu kreativnosti Cannes Lions. Kakšne preizkušnje so ju čakale v svetovni oglaševalski meki, si lahko preberete v njunem blogovskem zapisu, ki ga bomo objavili v dveh delih.

Ko te nekega petka ob 6:30 spečega v avtu zbudi troblja dostavnega vozila pred Intermarchejem, to lahko pomeni dvoje: ali se z družino z obiska pri stricu Abdelu, ki se je pred dvajsetimi leti preselil v Toulouse in je sedaj ponosni lastnik verige okrepčevalnic s falaflom, babičin najljubši sin in zgled za celotno družino, vračaš nazaj v Marakeš ali pa si včeraj kot slovenski mladi kreativec prebil svojo zadnjo noč v Cannesu.

Pozen prihod in »fine dining«

V Cannes prispeva po deseturni vožnji, ki bi po Googlu morala trajati sedem ur, a naju je predpotopni GPS peljal po, khm, scenski poti (beri: mimo avtoceste). Izmozgana od repetitivnega predvajanja omejene zbirke cedejev, ki sva jih poslušala na poti (morda lahko večino krivde prevaliva na omamen vokal Miloša Bojanića), ob 3. uri hodiva po mestu in iščeva naslov hotela. Po nekaj poskusih obupava, požreva ponos in upicanjenega frajerja na vespi zmotiva pri flirtanju z domačinko. V svoji čeladi Versace z ohlapno cigareto v ustih in telefonom v roki odmrmra nekaj v francoščini. Na prvi pogled se zdi, da naju je ozmerjal, a se izkaže, da se le poskuša orientirati. Ko misli, da ve, kje smo, nama v samozavestni frangleščini razloži, kje morava zaviti. Po nekajminutnem sprehodu ugotoviva, da naju je napotil v popolnoma napačno smer. Francozi ... Ko se po srečnem naključju končno znajdeva pred najinim hotelom, odpreva steklenico Hugota in za nekaj ur padeva v komo.

 3:30 – Ob prihodu na ulice Cannesa udari nostalgija izpred dveh let.

Zjutraj se potrudiva in vstaneva ob osmih. Iz najine majhne sobice se mimo vedno nasmejanega hotelirja monsieurja Brimmerja – ki sva ga (izvirno, ni kaj) poimenovala po imenu hotela – sprehodiva do mize ob pločniku. Zajtrk je skromen (vsakemu gostu je odmerjena doza zgolj dveh kosov kruha, enega rogljička in skodelica kave), a užiten. V naslednjih dneh se tudi izkaže, da ne prav raznovrsten. A kaj bi se pritoževala, saj v Cannes nisva prišla na gastronomsko razvajanje. 

Do Palaisa prispeva okoli devetih. Kljub veliki gneči na registraciji se pofočkava relativno hitro, saj se čez nekaj ur vrsta skoraj podvoji. Ob vstopu v Palais nama z vseh strani v roke porivajo raznorazne letake za zabave, predavanja, storitve, zabavna predavanja in storitve ... »Goody bag« je na nivoju tistih, ki smo jih vajeni z domačih festivalov – veliko solate z (vsaj za naju) večinoma neuporabnimi informacijami in žogica (jej!).

Čeprav se predavanja vrstijo eno za drugim, se v času kosila odpraviva v nama že dobro znani Subway, ki sva ga odkrila ob najinem prvem obisku pred dvema letoma. Če bi kdo lahko bil sponzor mladih kreativcev v Cannesu, je to Subway, ki s svojimi »poceni« sendviči poskrbi, da se naješ kot človek in se ob tem vsaj počutiš, kot da si zaužil zdrav obrok. Bravo, Subway!

Gastronomsko razvajanje par excellence.

Na popoldanski delavnici LEGO za mizo polno legokock sediva z ameriškim študentom, švedskim kreativnim direktorjem in danskim art direktorjem, ki trenutno v okviru svoje agencije sodeluje pri projektih LEGO. Po kratkem uvodu dobimo nalogo, da se lotimo enega izmed predstavljenih brifov, ki se ukvarjajo z aktivacijo potrošnikov. Ozračje je sproščeno in, dokler KD s svojim drdranjem ne povozi kolektivnega storminga, timsko. Skupaj smo prišli do ene kar kul ideje in vsak s svojo legofigurico se poslovimo v prijateljskem duhu.

Sestavljanje imena je bilo zahtevnejše od brainstorminga.

Zvečer se dogajanje preseli na zunanjo teraso, kjer zastonjski Heineken teče v potokih. To je izvir, ob katerem se napajajo romarji ob obisku oglaševalske meke. Na terasi naju pričaka nasmejani kosmati obraz kolega Ahmana, ki je s svojimi avstrijskimi sodelavci prišel v Cannes na trdo prigaran odklop. Misliva si le: »Blagor jim«, zvrneva vsak svojo flaško in odrineva proti hotelu. Danes greva zgodaj spat. Jutri dobiva brif.

Kolega Ahman se skriva za grmovjem.

Brif

Zarana naju na mizi pričakajo štirje kosi kruha, dva rogljička in dve skodelici kave izpod rok smejočega se monsieurja Brimmerja, ki izza recepcijskega pulta z navihanim nasmeškom spremlja vsak najin gib. Malo pokramljamo in odpraviva se na dopoldanska predavanja v Palais.

Na predavanju ustanovitelja Tinderja Seana Rada se po naključju usedeva poleg najinih slovaških tekmecev. Izmenjamo si nekaj besed o festivalu in prihajajočem tekmovanju in se ob koncu predavanja prijateljsko poslovimo ter dogovorimo za pivo na današnji, po besedah mnogih, »najbolj odbiti« zabavi nizozemskih mladih kreativcev.

Ob 17. uri se morava zglasiti v prostorih poleg Palaisa, kjer poteka tekmovanje. Danes tekmujejo medijci. Jutri smo na vrsti mi. Imeli bomo 12 ur, da na najkreativnejši način rešimo predstavljeni brif. Med čakanjem spoznava še poljski kreativni duo, s katerim si izmenjava nekaj besed o tem, kako smo se vsi skupaj znašli tukaj – države imajo namreč različne načine določanja, kateri mladi upi jih bodo zastopali v Cannesu. Povesta, da sta v tretjem krogu izbora zmagala z idejo za kampanjo, ki je pomagala iskati izgubljene ljudi s pomočjo spletnih trgovin z oblekami. Kul.

Čez nekaj minut opazimo, da pred vhodom stojimo sami, hitro ugasnemo cigarete in se napotimo v sobo za brifing. Pred nama je neznanska gneča in med žuborenjem svetovnih dialektov se sprašujeva, kam zaboga gredo vsi ti ljudje. V nekaj trenutkih se izkaže, da so vsi najini bodoči tekmeci. Ozračje je nabito s pričakovanji. Mava to

Brifing je razdeljen na dva dela: v prvem nam organizatorji natančno razložijo, kakšna so pravila tekmovanja (najpomembnejše od njih je »ne goljufaj«), v drugem delu pa nevladna organizacija (oziroma »naročnik«) predstavi problem, ki ga bomo reševali. Letos je naročnik organizacija A World At School, ki se ukvarja z dostopnostjo izobraževanja. Dejstvo je, da na svetu kar 59 milijonov otrok ne obiskuje šole. Naša naloga je, da v 100 dneh zberemo več kot 5 milijonov podpisov za peticijo, ki svetovne voditelje poziva, naj ne pozabijo na svoje pretekle obljube in zagotovijo, da do konca letošnjega leta vsi otroci dobijo pravico do šolanja.

Naloga je torej dobiti 5 milijonov podpisov. V 100 dneh. OK, OK …

Slikanje za Getty Images a.k.a. »The future of digital has arrived.« (»Prihodnost digitalnega je že tu.«)

Z brifinga odideva zadovoljna. Obema so se med predstavitvijo v glavi pojavili obrisi idej in strinjava se, da je to pereč problem, zato bova s srcem bolj pri stvari. Greva na plažo in se posloviva, še preden začneva zares stormati. Ena in edina strategija, za katero sva se dogovorila, preden sva prišla v Cannes, je, da se takoj po brifingu ločiva s ciljem, da v dobri uri vsak od naju pride do vsaj petdesetih potencialnih idej. Tako bova lahko v dobri uri izbirala med stotimi idejami namesto, da bi na dolgo in široko razglabljala o eni.

Čez uro in pol se dobiva na dogovorjenem mestu na plaži. Izkaže se, da je v dobri uri težko dobiti petdeset idej. Skupaj jih imava štiriinpetdeset – še vedno dovolj. Vzameva si nekaj ur in večerjo, da v miru izluščiva šest najboljših. Dolgo tehtava, katera med njimi je najmočnejša, in se na koncu soglasno odločiva za eno. Ob sprehodu po promenadi greva mimo kluba, kjer poteka nizozemska žurka. Zgleda kar divje, a se po kratkem premisleku odločiva, da je bolje, da sva jutri zjutraj sveža in zbrana, saj je pred nama kar nekaj dela. Pogoltneva slino in si rečeva, da bova žurala, ko bo prišel čas za to.

Dan D

Do Palaisa se primajeva točno ob 8. uri. Primajeva zato, ker sva do pozno ponoči delala research. Ja, kar resno sva si zastavila tole. Morda preveč. Ampak zavedava se, kaj je v igri, zato se nama zdi žrtvovanje zabave in nekaj uric spanja majhna cena za tako nagrado. Poleg tega nama delo pod pritiskom ni tuje, saj sva tudi predstavitev ideje za mlade kreativce dokončala tik pred zdajci. Čas je, da se izkaževa še tu.

Pred vstopom v tekmovalni prostor opaziva kar nekaj hropečih zombijev – ljudi, ki so bili včeraj na famozni nizozemski žurki. Med dopoldnevom počasi in utrujeno prikapljajo v svoje delovne celice. Zaenkrat zgleda, da sva ubrala pravo taktiko. V predprostoru z nekaj mizami srečava Poljaka, ki še vedno tuhtata, kako se bosta lotila brifa. Še ena potrditev, da sva na pravi poti.

Ko prideva do celice, se spomniva najine prve kanske izkušnje izpred dveh let, ko sva morala sprogramirati pasico na temo dopinga in sva se naloge lotila brez kakršnega koli predznanja. Reživa se, ko se spomniva, kaj je takrat nastalo. Tokrat je zadeva drugačna. Tokrat ne oblikujeva animirane pasice, temveč zgolj predstavitev ideje (case board), ki je lahko mnogo bolj razsežna in kompleksna ter mora vključevati več elementov digitalnega okolja. Ena od zahtev je tudi prikaz, kako ideja živi na družbenih omrežjih, s katero imava pri najinem konceptu največ težav. Kljub temu pogumno zavihava rokave in si razdeliva naloge. Eden se loti pisanja besedila, drugi začne z oblikovanjem predstavitve.

Med tekmovanjem je časa za druženje bolj malo. Tekmovalci občasno med čik pavzami kramljamo o raznoraznih temah. Večinoma v zvezi z delom, ki ga opravljamo. Vsi danes delujejo dokaj zadržani. Med kosilom pogledava, kje sva in nadaljujeva vsak s svojim delom. Vmes se periodično usklajujeva glede števila besed in postavitve predstavitve. Malo pred sedmo se lotiva še oblikovanja prikaza ideje na družbenih omrežjih, ki naju najbolj skrbi. Zaključiva tik pred osmo, a v sistem nama ne uspe oddati najinega izdelka. Groza. Po več poskusih se obrneva na predstavnika Adoba, ki nama pove, da je strežnik zaradi sočasnih oddaj preobremenjen in naju pomiri z obrazložitvijo, da se bodo upoštevale vse prijave, ki so trenutno aktivne.

 Vesela, ker so letos natisnili pravo ime in zastavico.

Predstavitev oddava malo čez osmo uro zvečer in se skupaj z angleškima kolegoma ponesreči izgubiva v labirintu praznih dvoran. Vrata za izhod so bila namreč že zaklenjena. Ven nas pospremi hišnik, ki ne zna niti besedice angleško (in najbrž tudi ne francosko). Odpravimo se na Googlovo plažo, na kateri se, po pričevanju najinih novih prijateljev, cedita med in mleko. Ko prideva tja, si končno oddahneva in spijeva pivo. Cannes se zdaj lahko začne.

*Zdaj Cannes, zdaj greva.

 

Nadaljevanje bloga si boste lahko prebrali naslednji teden, v torek, 10. avgusta.