• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Jure Apih: CUP po CUP-u ali dan potem

Jure Apih, predsednik medcelinskega oglaševalskega pokala CUP: »Medli aplavzi balkanskih avditorijev so žal outsiderski odmev neprizadetosti tistih, ki visoko tekmo lahko le opazujejo.«

Jure Apih. (Foto: Bojan Šverko)

Narod ve, jutro je pametnejše od večera, le razgrete glave niso sposobne treznega premisleka. Poporodna depresija, ki se me je bila lotila, ko se je pred napol prazno unionsko dvorano zaključilo finale medcelinskega oglaševalskega pokala, se počasi umirja.

Res je, manj kot pol veličastne secesijske dvorane je bilo zasedene, ko je predsednik medcelinske oglaševalske žirije Michael Conrad razglasil in podelil veliki pokal.

Guidu Heffelsu, ki je star sovjetski tank pretopil v kladiva za trgovsko mrežo Hornbach, ki je osvojil zlate nagrade Cannesa, ADC*E in Zlatega bobna in velja za prvo zvezdo novega nemškega kreativnega vala, se je utrgalo od veselja. »Te nagrade sem iskreno bolj vesel kot kanskega leva,« je povsem trezno izjavil novinarjem.

Ob ne prav zagretem spremljanju medcelinskih nagrad, ki se je pokazalo v Ljubljani, Sarajevu in Beogradu, morda ne dojamemo, kako jekleni Cupovi pokali zvenijo in odmevajo tam, kjer se v prvih vrstah borijo zanje. Dejstvo, da je zmaga na CUP-u, zmaga v selekciji best of the best štirih kontinentov, da je žirija vedno bila izjemno kompetentna in ugledna in da je žirirni sistem izviren in konsistenten, seveda pomeni, da jo je težko dobiti in da je primerno dragocena in zaželena. Foto na ADC*E-jevem newslettru pove dovolj.

Medli aplavzi balkanskih avditorijev so žal outsiderski odmev neprizadetosti tistih, ki visoko tekmo lahko le opazujejo.

Vedno ni bilo tako in vedno, upam, ne bo. Letos nismo bili daleč, odlični Ćosićev spot »Taxi drama« za Jugoslovensko dramsko pozorište ni bil daleč od zmage. Morda mu je le pust angleški prevod sočne beograjščine »odmagal«.

Spremljajoči program je dodana vrednost, namenjena predvsem lokalnemu občinstvu. Praviloma je atraktiven in poučen, včasih celo bleščeč, v paket z nagradami pa v resnici ne gre. Mladim smo letos, da bi bil program vendarle vsaj deloma naš, prepustili tako imenovano akademsko matinejo. Izkoristili so jo po svoje, govorili, predavali in disputirali o vsebinah, ki so pač njim blizu. Mnogim se je zdelo mimo tarče, njim, mladim se ni nič zdelo, odpirali in zapirali so teme, ki so njihove. Očitno je bilo, da so vsi po vrsti zgledni študentje, revolucije pa zaenkrat delali ne bodo.

Ljubljana pa tudi Beograd in Sarajevo dogodka, kakršen je Cup, očitno ne potrebuje, se mi je zareklo. Krivičen sem bil kakopak. Na velikih modernih trgih Avstralije, Japonske, Kitajske, Brazilije, Indije, Španije, Nemčije, Rusije se v ostri tekmi spopada težko topništvo velikih oglaševalskih verig. Vložki so veliki, dobitki neizmerni. Balkan trenutno pač ni v igri.

Ni nas bilo veliko, a nas veliko tudi ni. Pravzaprav ne vem, kdo je razen dveh, ki smo se razšli in še enega ali dveh, ki sta se izgubila, pravzaprav manjkal. V resnici mi je hudo, da sem s svojo razočarano faco pravzaprav užalil vse tiste, ki so se zainteresirano in prijateljsko odzvali. Le prešteli se nismo. Množica, ki bo čez dva tedna na SOF-u slavila svoj praznik, je pač z drugega planeta.