• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Božidar Novak – Vida Lepej in Maui Waititi

To je zgodba o Vidi Lepej iznad Trsta. Osemnajstletna Vida se pomladnega maja 1945 zaljubi v Maora iz Nove Zelandije. Po štiridesetih dneh domovanja Maorov v Devinskem gradu se Vida odloči in pobegne z Mauijem. Najprej v bližnji Caorle zraven Benetk, po kapitulaciji Japonske pa še na Novo Zelandijo.

Božidar Novak. (Foto: Jani Božič)

Maui Waititi je mlad oficir 28. maorskega bataljona, ki je 2. maja 1945 osvobodil Trst. Mlad, tetoviran in postaven Maor, iz plemena Te Arawa iz Rotorue, je za Vido Lepej več kot ljubezen na prvi pogled. Je navdih. Rešil je Vido Lepej pred grozotami fašizma, nacizma in komunizma. Ki so silili njene strice in tete k izseljevanju v Jugoslavijo, Egipt ali Ameriko. Pitju ricinusovega olja. Prepovedi govora v materinem jeziku. Ki so požigali slovensko besedo sredi Trsta. Metali njihove sosede v kraške jame nad Trstom. A Vida ne ve za ironijo. Maori so še leta 1835 napadli in pojedli celo pleme Moriorov na Chathamskih otokih. Dokumentirano. Ker Moriori niso gojili nobenih obrambnih sposobnosti, so jih enostavno polovili in enega za drugim pojedli.

2. maja 1945 je mladi Maui Waititi prvič ozrl brhko Vido Lepej. Maui Waititi je iz Severnega otoka na Novi Zelandiji. Vida Lepej je hči starega ribiča Lepeja iz Štivana nad Trstom, ki je še donedavnega s svojim drevakom čupo lovil ribe na izviru Timave. Tam zraven Doberdoba, kjer je v prvi vojni padel cvet slovenske vojske. Tam, kjer je ameriška vojska prevzela maja 1945 skrb za dvanajst tisoč vojakov kraljeve vojske v domovini. V tržaški vulkan med partizani in četniki so bili porinjeni Maori in njihov štab. Poskusili so preprečiti spopad. Do prihoda ameriške vojske jim je to nekako uspevalo.

Maui Waititi je po glavnem trgu v Trstu vozil majhen vojaški avto, brez strehe, ko ga je obkrožila množica navdušenih Tržačanov, ki so proslavljali osvoboditev. Med njimi je bila tudi Vida s teto, ki je bila kuharica na Devinskem gradu. Maui Waititi je bil član 28. bataljona novozelandske vojske, sestavljenega izključno iz prostovoljcev Maorov. Od Samoe, Chathamdskib otokov, do Nove Zelandije so prišli in se znašli sredi Trsta.

Maui Waititi je s ponosom služil pod zastavo Združenega kraljestva. Nosil je britansko uniformo. Pod poveljstvom 8. brigade britanske vojske so od Nemcev osvobajali ozemlje vzhodno od Soče. Maori so se sami javili služiti za britanskega kralja. Za razliko od svojih evropejskih sodržavljanov, ki jih Maori kličejo Pakeha, ki so imeli obvezno služenje vojske, so Maori vanjo vstopili prostovoljno. Od leta 1939, ko je Hitler napadel Poljsko, so prepotovali cel svet. Preko Južne Afrike, do Škotske, Egipta, se bojevali proti Nemcem na Kreti, porazili generala Rommla v Tuniziji, osvobajali Italijo. Veliko Mauijevih sotrpinov je padlo. 28. maorski bataljon novozelandske vojske, ki se je boril pod britansko krono, je prejel sloves, da je v drugi svetovni vojni pobil največ sovražnikov, kar brez streliva. Z bajoneti. Tetovirani Maori in njihov vojni ples The Haka so bili dovolj, da so prepodili sovražnika.

28. maorski bataljon novozelandske vojske se je 3. maja 1945 utaboril kar v Devinskem gradu. Po tem, ko se jim je predal velik del nemške posadke v Trstu. Za izkušene maorske borce je bil veličastni Devinski grad s 150 sobanami prava nagrada za praznovanje konca vojne. Grad, ki je še danes v lasti princese Thurn und Taxis, je zapisan v zgodovino Slovencev. Karlota, soproga Maximiljana I., je bila tam zaprta. Po tem, ko so jo razglasili za noro. Njenega soproga, ki je bil mlajši brat cesarja Franca Jožefa in cesar Drugega mehiškega cesarstva, pa v Mehiki ubili.

Vida in Maui sta se srečevala ob majskih večerih na plesih, ki so jih  pripravljali partizani in Maori na Devinu. Ob kresu in vročih majskih nočeh. Skupaj z Maori so Trst osvobodili tudi slovenski in jugoslovanski partizani 4. armade in 9. korpusa. Novozelandski kronist in novinar Geofrey Cox piše o plesih, kjer so se veselili partizani in Maori v svojem dnevniku Cesta do Trsta, izdanem leta 1947. Vroče zaljubljena Vida in Maui skleneta, da imata dovolj morij. Maui tistih iz bojišč na Kreti, Tuniziji, v  Italiji, ko je z bajoneti preganjal Nemce in Italjane. Tistih, ki jih je poslušal od deda o državljanski vojni na Novi Zelandiji med evropskimi Britanci in Maori od 1845 do 1972. Vida tistih nezemeljskih zgodb, ki jih je slišala o prvi vojni, videla v osnovni šoli in pri verouku. Ter tiste majske dni, ko se je vroče ljubila z Mauijem, njeni sosedje in znanci pa so izginjali v kraških fojbah.

Na stara leta se Vida Lepej Waititi vrne na Devinski grad, kupi vstopnico za ogled gradu muzeja in se z devinske nabrežine zazre v morje Adrijansko.

To je zgodba, kako sta nas ljudožerstvo in ljubezen osvobodila fašizma, nacizma in komunizma. Da bi po več kot pol stoletja ljudožerstvo ponovno prevladalo nad zdravim razumom. V neki drugi obliki, korak pred pravim kuhanjem človeškega mesa, na prenaseljenem planetu.

Zgodba je sinopsis za film. Prijatelj Feri Lainšček me je na dnevih narečne literature Dialekta na domačiji Miška Kranjca prosil, da jo spišem, ko sem mu jo povedal. Neko tako zgodbo, da lahko Slovenci z njo v svet krenemo. Toliko o marketingu in kulturi. Sedaj rabimo samo še ziljon ziljonov novozelandskih dolarjev in evropskih evrov, da pričnemo snemati film.

 

Kolumna je bila objavljena v julijsko/avgustovski številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.