• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Aljoša Bagola – Brade in balade

Brade so v zadnjem času dragocena moška pritiklina, ki v današnjih instant časih izkazuje prej predanost in skrbnost kot zanemarjenost.

Aljoša Bagola. (Foto: Bojan Šverko)

Ko sva z režiserjem aktualne Itak kampanje pregledovala casting posnetke, se nama je za vlogo ogenjbruhajočega politika daleč najboljši zdel tip, za katerega pa ni bilo jasno, ali si bo hotel obriti svojo gosto brado. Brade so v zadnjem času namreč dragocena moška pritiklina, ki v današnjih instant časih izkazuje prej predanost in skrbnost kot zanemarjenost. Igralec je moral svojo, ocenjujem tako čez palec, skrbno gojiti in negovati vsaj kakšne tri mesece. Režiser je bil pripravljen skleniti kompromis in ga prepričati le v krajšanje, saj je tudi sam zvesto bradat. (A ker je dvometrski Islandec po imenu Thor, je brada takorekoč njegova vikinška dolžnost.)

Sam sem se pa spraševal, ali bi človek pričakoval brado na obrazu politika. Po metodi hitrega spontanega priklica, če izvzamem Jakliča, Peterleta, Fidela Castra in Abrahama Lincolna, se nisem mogel spomniti nobenega drugega politika, ki bi se šopiril z brado. Lincolnova je bila za povrh še brez brk, kot da je le prezrcaljenje njegove čupe čez ličnice, ali kot da je inverzna funkcija šele prihajajočega obdobja džentelmanskih brk, kot jih je hohštaplersko fural Cankar. Če smo že pri tem, tudi brk v politiki ne boste našli prav veliko. Po preveč znamenito brkatem gospodu Adolfu iz Avstrije namreč več niso v modi. Zato politiki dandanes raje redno čutijo žiletko na grlu. Tudi naš nastopajoči se je odločil za slednje in se tako na račun zavzetih in pošteno preznojenih frizerk prelevil v dlakocepsko obritega in vneto sikajočega politika, ki je na kameri naravnost blestel.

Tako je blestela tudi Conchita Wurst, kontroverzna zmagovalka letošnjega Eurosonga. Ne gladko obrita popolna diva, kot smo bili podobnih trans-nastopov vajeni doslej, ampak popolna diva s popolnoma umetno brado. Ja, umetno. Če sem sam za stereotipizacijo politikov nastopajočemu torej težil, da naj se obrije, si je transseksualka na Evroviziji za kljubovanje stereotipizaciji omislila umetno brado. Brada torej ni le njen marketinški podvig za učinkovito razlikovanje od konkurence, ampak tudi politični artefakt. Sploh če upoštevamo, kako zelo je ruski blok s putinovsko protigejevsko propagando grmel čez avstrijsko predstavnico in s tem sicer banalni evrovizijski spektakel preobrazil v političnega. A ta evropski glasbeni fenomen se vseeno zelo prekriva z osnovnimi zakoni politike. Recimo, brezsramno kuri volivce. S televotingom, hashtagi, nacionalno pripadnostjo. Politiki je podoben tudi v umanjkanju svoje bistvene obljube: tako kot ima politika vse manj opravka z demokracijo, tako ima Eurosong že zelo dolgo malo opravka z glasbo. Zdi se, da povsod šteje le še eksces. Zmaga transseksualka z umetno brado in umetelno balado, tako kot zmaga politik z mokrim britjem in mogočnim vpitjem. Eurosong pa kljub vsemu poceni pompu postaja vse bolj politična institucija. Postaja močno gejevsko gibanje, ki z navidezno lahkotnostjo laka za lase in kilometri šifona mehča konzervativna srca tudi tistih delov evropskih volilnih teles, katerih ideološki gospodarji so odkrito protigejevski.

Podobno moč mentalne preobrazbe občinstva je v ZDA izkazala sitcom serija Sodobna družina, ki duhovito obravnava življenje gejevskega para, ki posvoji azijsko deklico, življenje priseljenke iz Kolumbije, ki vzgaja sina svojega ostarelega sugar daddyja in življenje popolnoma običajne ameriške družine. Vsakdanje in duhovito sobivanje slednje z ostalimi (ti, kot da so študija tistega, ob kar se republikanci v svojem političnem repertoarju najbolj obregujejo), je postalo preprosta receptura za enega najbolj kompleksnih izzivov v prepričevalnem komuniciranju – za spreminjanje stališč. Prištejmo k temu še najbolj priljubljeno pogovorno oddajo istospolno usmerjene Ellen in videli bomo, da politična moč zabavljaškega storytellinga ni bila še nikoli večja. Tudi takrat ne, ko je Reaganova vlada naročala propagandne filme o Rambu. Zato so politiki, ki vse stavijo na grmenje informativnih formatov, slepi za vse, kar (se) resnično spreminja.

Resnične spremembe včasih terjajo zgolj sproščeno tv-kramljanje in duhovitost, včasih pa terjajo kri in trpljenje. Kakšni salonski revolucionarji in politiki ne priznavajo ne enega ne drugega. Ljudje, ki so si zaradi skrajnega občutka ujetosti in nesvobode morali najprej spremeniti telo, da so lahko spremenili spol, pa to dobro vedo. Izvedli so krvavo in bolečo revolucijo, ubrali so skrajno in edino pot do svobode. Pri tem je pa zanimivo to, da je na farmacevtskih trgih ženski hormon estrogen dovoljen, moški hormon testosteron pa ne. Baje zato, ker bi ga lahko tako zlorabljali športniki. Tako so ženske v tem primeru v sila nenavadni prednosti. Tiste, ki se počutijo ujete v moškem telesu, lažje spremenijo spol kot moški, ki so ujeti v ženskem telesu. Zato je do zmagovalne evrovizijske balade, ki jo bo pel moški s pravo brado, ki je bil prej ženska, očitno še daleč. Prej bo na volitvah celo zmagal kakšen politik z brado.

 

Kolumna je bila objavljena v junijski, 396. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.