• Facebook
  • Twitter
  • RSS

KOLUMMNA: Božidar Novak – Pogrebni marketing

Pogrebni marketing je nedvomno niša. Do leta 2030 se pričakuje, da bo v Sloveniji kar 30 % prebivalstva starejšega od šestdeset let in samo 15 % mlajših od 15 let. In vsi enkrat umremo.

Božidar Novak. (Foto: Jani Božič)

Ko sem pred dnevi zvečer pridrvel v Pen klub, je Oli Miklič na daleč ugotovila, da sem lačen, češ ker sem bil na pogrebu Žarka Petana in tisto o nas Mariborčanih iz kavarne Astorija. Nisem bil na pogrebu Žarka Petana, prihajal sem s TV Slovenija, kamor sva se na oddajo Tarča dve uri vozila s Tonetom Partljičem. Po poti mi je Tone razložil, da so vsi veliki romani nastali zaradi ženskega libida. Ana Karenina, Gospa Bovaryjeva, roman Ferija Lainščka Ločil sem peno od valov, ... In da učiteljice vedo, ker imajo vedno prav. Vse te zgodbe se končajo s smrtjo. Strahom pred življenjem.

Nekaj dni za tem je Aleš Šteger predstavil roman o Evropski prestolnici kulture, Maribor 2012. Odpusti, je naslov. Čeprav je Aleš ne samo velik pisatelj, temveč tudi ve-lik um, je njegov Odpusti šele druga knjiga o EPK – največjem kulturnem dogodku v Sloveniji po osamosvojitvi. Prva je bila Moja prestolnica (Capital), ki je prevedena že v angleščino. Roman Aleša Štegra združuje norosti Velikega briljantnega valčka Draga Jančarja in vladanja hobotnice Franca Kanglerja. Eden od ključnih likov v romanu Odpusti je direktorica pogrebnega podjetja.

In tu se začne. Direktorica pogrebnega podjetja je sicer v Mariboru prijetna, re- alna oseba. Aleš Šteger bo težko razložil literarnost likov svojega romana, četudi se bo skliceval na poljskega filozofa Romana Ingardna. Ta je utemeljil, da je vsak literarni lik neresničen in da obstaja samo v literaturi.

Ta lik je res literarni – direktorica pogrebnega podjetja v občinski lasti. In to podjetje je eno uspešnejših v mestu. V realnem življenju je direktorica, ki vodi pogrebno podjetje, ki ga je iz proizvodno usmerjenega prestrukturirala v marketinško usmerjenega, kot bi rekel Philip Kotler, guru marketinga. Imajo vpeljana klasična orodja komuniciranja. Spletno stran, dežurni telefon. Na Facebooku in Twitterju jih nisem našel. Samo njihovo konkurenco, pogrebno podjetje Slovo, najdemo na Facebooku. Občinsko pogrebno podjetje seveda upravlja tudi pokopališče. Ko vstopiš v poslovno zgradbo tega podjetja, te pričaka film, ki superponira pokopališče in podjetje. Film je posnela lokalna režiserka. Na panoju te zapis opozori, da je pokopališče del mreže evropskih pokopališč. Vrvež na pokopališču, pravzaprav na prostoru za stojnice, je živahnejši od tistega v nakupovalnih središčih. Celo sadike paradižnika dobiš brez težav. Pa okrepčilo, kakšnega si želiš. Ko se dogovarjaš za pogreb, predte pomolijo katalog storitev. Od vencev, ki stanejo med sto do dvesto evrov, do govorcev, ki so malo manj kot sto evrov. Med govorci najdete tudi soprogo župana, pa lokalnega bralca novic na radiu. A ker sta običajno zasedena, ti na koncu ponudijo upokojeno medicinsko sestro, ki lahko prebere govor.

No, ti govori so bolj orisi življenjskih poti govornika. Lahko izbiraš med ducat žarami, kot tudi med kopico glasbenikov, ki pospremijo pokojnika. Tudi župnik vam bo vzel kakih sto evrov. A s tem se morate dogovoriti sami. Nima nič s pogrebnim podjetjem. Če slučajno umrete med prazniki, boste na pogreb čakali kak dan dlje, ker med prazniki pač ne kremirajo in ne pokopavajo pokojnikov. Čeprav vam pogrebno podjetje ponuja ducat storitev, vam scenarija pogreba ne bodo dali. Za vsakega pokojnika bi bilo potrebno pripraviti svoj scenarij, pa čeprav pogreb traja samo pol ure. Ponudijo vam tudi osmrtnico v lokalnem časopisu in na radiu. A če želite na osmrtnici besedilo, ki ni običajno, se boste morali pogajati.

In tega še nisem povedal mladini, ki me na predavanjih sprašuje, kaj naj študirajo, v kaj se naj specializirajo. Pogrebni marketing je nedvomno niša. Do leta 2030 se pričakuje, da bo v Sloveniji kar 30 % prebivalstva starejšega od šestdeset let in samo 15 % mlajših od 15 let. In vsi enkrat umremo. Tudi če dočakamo sto let, kot Leon Štukelj, nihče še ni dočakal sto šestdeset let, na primer. Sicer so nove znanstveno fantastične teorije, da bi naj bili slej kot prej sposobni prenesti um iz možganov na računalnik. In umrlo bi nam samo telo. Um pa bi virtualno dobesedno živel dalje.

Večina Slovencev se pusti kremirati. Kar sedemdeset odstotkov se jih pusti sežgati. Na Googlu najdemo celo tri diplomske naloge na temo pogrebni managment. Ameriški Inštitut za pogrebni management pa pravi, da se z uporabo njihovega programa dobiček pri posameznem pogrebu podvoji. Povprečen dobiček pri posameznem pogrebu bi naj znašal 397 ameriških dolarjev, štiristo evrov. Koliko znaša dobiček pri povprečnem slovenskem pogrebu, nisem uspel ugotoviti.

V Bostonu, na starem glavnem pomolu, v restavraciji Chart House, streže nek po- staven študent. Ko ga vprašaš, kaj študira, ti razloži, da pogrebni marketing na Boston Mont Ida. In da imajo doma družinski posel. Že pet generacij upravljajo pokopališče v Severni Karolini.

Toliko o tem, če kdo vpraša, kaj naj študira, ali za kaj naj se specializira v svoji agenciji.

 

 Kolumna je bila objavljena v junijski, 396. številki Marketing magazina. Izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva MM.